Slovenija je navduševala in premagovala odbojkarske velesile, skrbela, da velike po koncu turnirja boli glava in da je slovenski ekipni šport dobil še drugo kolajno. Navduševali so z igro, navduševali s fizično pripravljenostjo in individualnimi sposobnostmi, navduševali z borbenostjo in povezanostjo v moštvu, navduševali, ker niso popuščali in se vedno znova vračali v igro in ne nazadnje navduševali, ker so nosili slovenski dres.

Največkrat je na zaključkih velikih tekmovanj tako, da so dobitniki bronastih kolajn bolj veseli kot poraženci v finalu in tako je bilo tudi sinoči, ko se reprezentanti niso mogli popolnoma sprostiti ob koncu turnirja. S kislimi nasmeški so ponavljali tisto, kar bodo že čez nekaj dni, kaj šele let, pripovedovali z velikanskim ponosom.

In ob koncu takšnega turnirja lahko tudi sam rečem le, da mi je bilo v neverjeten ponos spremljati slovenski pohod do srebrne kolajne, ki jo bodo reprezentanti pokazali v središču prestolnice že danes ob 14. uri.

Nekaj 100 najbolj zavzetih je sinoči poskakovalo v dvorani Armeec tudi po koncu tekme in prav je, da po koncu prvenstva poskočite tudi vsi v domovini in se priklonite junakom, ki so poskrbeli za enega največjih športnih podvigov v zgodovini slovenskega športa.