odbojkarji po rokometaših in košarkarjih še kot tretji predstavniki slovenskih ekipnih športov zaigrali v polfinalu največjih tekmovanj.

Slovenija je dokončno vrisana na evropski in posledično tudi svetovni odbojkarski zemljevid.
Eksplozija navdušenja po koncu tekme govori o tem, kako zelo so si Slovenci želeli zmage. Po tekmi z Nizozemsko so vsi razmišljali le o Poljakih, prepričani da delo v Sofiji še ni opravljeno. Ko začne nekdo sestavljati mozaik športnih uspehov, teh je bilo v slovenskem športu že obilo, mora najprej najti prave koščke sestavljanke. Še posebej to velja v kolektivnih športih, kjer je včasih težko povezati vse koščke v celoto.

Najstarejši v slovenski reprezentanci Mitja Gasparini je pred tremi leti že razmišljal, da bi končal reprezentančno pot, vso negativno energijo, ki se je nakopičila okoli slovenske odbojkarske reprezentance, je bilo potrebno odstraniti. To je v svoji prvi sezoni storil tudi Luka Slabe, a ni našel vseh delčkov sestavljanke in v drugem letu njegovega vodenja je zazevala luknja.

Andrea Giani je s svojo karizmo, zmagovalno miselnostjo in osebnostjo slovenski odbojki prinesel vse. Ni izbiral igralcev, zanj so bili vsi najboljši in v to je verjel. Postavil je pravila igre in vztrajal. V dobrem in slabem, vztrajal je, ko smo že vsi razmišljali, da je čas za menjave, da bi lahko še bolj premešal vloge.

Vztrajal je, zato ker je vedel, da za uspeh potrebuje ponovitve, ki jih ne more dobiti drugače kot da kakšno tekmo tudi izgubi. Vztrajal je, ker je čutil, da mu bodo to fantje vrnili. In so mu na najboljši možen način. Pod zadnji dve odločilni točki četrtfinalne tekme se je podpisalo celotno že maja postavljeno jedro reprezentance.

Mitja Gasparini z blokom, Dejan Vinčič, z dvema dobrima servisoma, Klemen Čebulj z lovljenjem žog v polju in nenazadnje kapetan Tine Urnaut z zadnjo točko na tekmi, ko se je lahko začelo slovensko slavje. Spraševali smo se, do kam lahko seže slovenska reprezentanca, zdaj se sprašujemo, kdo jo lahko zaustavi!