Fabio Soli je trenutno še trener Trentina, s katerim se bori za naslov italijanskega prvaka. Po sezoni se poslavlja od ekipe iz Trenta in prihaja na selektorski stolček slovenske izbrane vrste. Na to ne bo vplivala niti menjava klubskih barv, predvidoma se seli v Verono. Odbojkarska zveza Slovenije oziroma njen predsednik Metod Ropret je s Solijem ob podpisu pogodbe sklenil dogovor, da slovenski zvezi ne bo treba plačati odškodnine italijanski zvezi, pač pa bo to stvar dogovora novega slovenskega selektorja in njegovega kluba. Italijanska zveza namreč za svoje trenerje, ki opravljajo strokovno funkcijo v klubu in reprezentanci, zahteva odškodnino.

Pred italijanskim strokovnjakom, ki ima izkušnje tako iz klubske kot reprezentančne odbojke, je velik izziv. Med njegovimi največjimi uspehi je naslov zmagovalca lige prvakov s Trentinom v pretekli sezoni. Slovenska reprezentanca je v zadnjih desetih letih osvojila štiri medalje na velikih tekmovanjih, lani pa premierni nastop na olimpijskih igrah zaključila na petem mestu. Na lestvici Mednarodne odbojkarske zveze je trenutno na visokem četrtem mestu, za Poljsko, Francijo in Združenimi državami Amerike ter pred Italijo, Japonsko, Brazilijo, Nemčijo, Argentino in Srbijo, ki zaključuje deseterico najboljših odbojkarskih reprezentanc sveta. Ob visokem mestu na lestvici pa slovensko izbrano vrsto čaka postopna menjava generacij. Kot smo se lahko prepričali v pogovoru s Fabiem Solijem, gre za umirjenega strokovnjaka, z jasno začrtanimi cilji, ki namerava graditi na trdnih temeljih, a s sledenjem novim trendom, ki prinašajo uspehe v sodobni odbojki.

S 45-letnim italijanskim strokovnjakom smo se pogovarjali v Trentu.

Preden podrobneje spoznamo vas in vaša razmišljanja o odbojkarski igri, ne moremo mimo vprašanja, zakaj ste se odločili za sodelovanje s slovensko izbrano vrsto.
Odgovor na to je zelo enostaven. Menim, da je slovenska reprezentanca del svetovne odbojkarske elite, zato je prejeti klic slovenske reprezentance velika čast. Že nekaj let sem si želel dobiti priložnost pri pomembni reprezentanci, da bi lahko sodeloval z vrhunskimi igralci, zato sem zelo vesel, da se je to uresničilo in da sem del tega projekta.

Vsak trener v ekipo prinese nekaj novega. Kaj lahko pričakujemo od vas?
Kar zadeva mojo delovno metodologijo, menim, da je dandanes v odbojki težko izumiti kaj res revolucionarnega. Obstajajo podrobnosti, ki jih prinesejo trenerji, a veliko je odvisno tudi od značilnosti ekipe. Najpomembneje bo, da se hitro spoznamo. Dati moramo priložnost igralcem, ki so v zadnji sezoni igrali manj, saj si bodo nekateri privoščili počitek. Zato bo ključno vključiti nove igralce, ki jih bodo podprli izkušeni člani ekipe. Ko bomo vsi skupaj, bomo prepoznali področja za izboljšave in tam morda uvedli nekaj novosti v igri.

Kaj pa vaš način in sistem dela? Kot eno svojih najljubših knjig ste izpostavili delo nogometnega trenerja Carla Ancelottija Umirjeni vodja. Vam njegove ideje pomagajo tudi pri vašem delu?
Da, med tistim, kar je napisano v knjigi, in mojim pogledom na delo trenerja je veliko podobnosti. Vsak trener ima svoj značaj in na njem mora zgraditi svoj način vodenja in pristop k ekipi. Ta način vodenja se zelo sklada z mojim značajem, zato sem v tej knjigi našel veliko zanimivega.

Reprezentanco v prihodnjem obdobju čaka menjava generacije. Kako to izpeljati čim manj boleče?
V tem trenutku gredo skoraj vse ekipe skozi proces prenove, kar se dogaja na vsakih štiri do osem let, običajno z začetkom novega olimpijskega cikla. Najboljši način je imeti na voljo kakovostne mlade igralce, ob tem pa tudi izkušene, ki so že bili del reprezentance in lahko pomagajo mladim razumeti, kaj pomeni nositi državni dres, kaj pomenita predanost in odrekanje za ohranitev visoke ravni slovenske reprezentance, torej tudi visokega mesta na lestvici Mednarodne odbojkarske zveze (FIVB).

Kako ste se lotili pogovorov s kandidati za reprezentanco?
Govoril sem z mnogimi, predvsem pa sem želel govoriti s tistimi, ki so bili ključni pri zgodovinskih uspehih, ker sem želel vedeti, kateri izmed njih bodo lahko sodelovali že od prvega dne priprav. Pomembno je, da bomo imeli v ekipi izkušene igralce, saj verjamem, da moč slovenske reprezentance izhaja prav iz ekipnega duha in delavnosti, ki to izbrano vrsto krasita že vrsto let. Prav to imajo v sebi vsi ti igralci, ki so bili lani del zgodovinske uvrstitve in nastopa na olimpijskih igrah, seveda pa tudi pred tem kar nekaj sezon igrali izjemno. Zahvaljujoč se tem igralcem, ki bodo še vedno del ekipe, bo vključevanje mladih precej lažje.

V preteklosti se je pogosto zgodilo, da je Slovenija igrala le s sedmimi, osmimi igralci, medtem ko ostali niso dobili priložnosti, niti v težkih trenutkih, ko ekipi ni šlo. Kako vi gledate na to?
Mislim, da je prav, da najboljši igrajo čim več, če so telesno pripravljeni. Pomembno je razumeti, kateri igralci lahko pomagajo glavnim nosilcem. Vsak trener potrebuje alternative, a te morajo biti tehnično blizu najboljšim. Slovenija zdaj potrebuje nove igralce. Moja naloga bo, da jim dam priložnost ob pravem času. Nekateri so imeli dobre sezone, na primer v Franciji, in bodo zagotovo dobili več priložnosti v prvem delu lige narodov. Vse pa je treba uskladiti z ambicijami reprezentance. Prenova ekipe oziroma prej omenjena menjava generacije mora biti pogojena tudi z ohranjanjem dobrih rezultatov, saj bomo le z njimi lahko obdržali visoko mesto Slovenije na lestvici FIVB-a.

Znan je tudi strokovni štab, med vašimi pomočniki pa je tudi odlični nekdanji odbojkar Gregor Jerončič, zdaj trener Alpacema iz Kanala. Kako ste sestavljali strokovni štab?
Da, res je, del strokovnega štaba je tudi Gregor Jerončič. Govoril sem z njim in imel sem dober občutek glede najinega sodelovanja. Pomembno mi je, da so v štabu ljudje, ki razumejo, kaj pomeni služiti slovenski reprezentanci. Zelo sem vesel, da bodo v štabu tudi slovenski strokovnjaki, tako recimo tudi med fizioterapevti. Verjamem, da lahko s takšno sestavo ustvarimo še močnejšo povezanost v ekipi.

Kaj pa sistem igre? V odbojki je trend hitre igre. Ali ima slovenska reprezentanca igralce za tak sistem igre, s katerim bi v prihodnje lahko še bolj konkurirala tekmecem, predvsem tistim, s katerimi je v minulih letih imela nekaj težav?
Pomembno je oblikovati sistem igre glede na sposobnosti in predispozicije reprezentantov. Res je, trend v sodobni odbojki gre v smer hitre igre in igre na moč. Vsekakor bomo poskušali igrati hitro, saj verjamem, da je to pot do vrhunske ravni. Kako hitro bomo igrali, je odvisno od igralcev. Zagotovo nam prisotnost mlajših igralcev v reprezentanci omogoča to, da lahko v naš sistem uvedemo hitro igro, predvsem je to pomembno pri igri za menjavo servisa, s poudarkom na igri po sredini mreže, torej s prvim tempom in pipom. Na tem bomo veliko delali.

Potem tudi Japonci za naše fante ne bodo več tako trd oreh?
Tako je. Njihova igra temelji na hitrosti. Tudi mi jo bomo potrebovali, a vseeno želim, da imamo slog igre, ki se lahko prilagodi igralcem na igrišču, nasprotnikom in trenutkom v tekmi.

V svoji magistrski nalogi ob študiju na univerzi v Bologni ste raziskovali tehniko podajalcev v najmočnejši italijanski odbojkarski ligi. Koliko in na kakšen način lahko spoznanja, ki ste jih pridobili med tem izobraževanjem in raziskovanjem, prenesete v prakso?
Magisterij mi je veliko dal, saj sem tako združil igralske izkušnje z akademskim znanjem. Pridobil sem bolj sistematični in znanstveni pristop k delu, ki manj temelji na čustvih. Zdaj združujem čustveni del iz igralskih časov s pragmatičnim in sistemskim razmišljanjem, pridobljenim na univerzi, kar je močno obogatilo moj profesionalni pristop.

Kakšni bodo cilji Slovenije v ligi narodov in na svetovnem prvenstvu?
Glavna cilja sta dva. Prvi je ohraniti visoko raven rezultatov, ker želimo ostati med najboljšimi reprezentancami sveta – to pa lahko dosežemo le z zmagami. Drugi cilj pa je postopna prenova ekipe oziroma menjava generacije, iskanje novih vrhunskih igralcev. Ta cilja moramo dobro uskladiti – popolna prenova ne prinaša rezultatov, brez prenove pa ni prihodnosti. Ključ bo v tem, da zgradimo učinkovit sistem igre, ki bo temelj tako za rezultate kot za razvoj nove generacije.

Zasledila sem, da imate radi gore in bi želeli živeti na osamljeni gorski kmetiji, a imate po drugi strani zelo radi tudi mestni vrvež, saj pravite, da je Carigrad eno vaših najljubših mest. Vas na podlagi tega lahko opišemo kot mirnega, prilagodljivega človeka, ki je pripravljen na vsak nov izziv?
Upam, da res. Vaš opis se zelo ujema z mojim profesionalnim življenjem. Trenerji živimo v dvoranah, obkroženi z navijači, a včasih potrebujemo tudi mir. Moj odnos do mestnega vrveža in iskanja samote zelo ustreza tej dinamiki trenerskega poklica – biti v različnih okoljih, pod pritiskom, a hkrati znati najti mir za polnjenje baterij.