Med kratkim postankom v Sloveniji si je nekaj časa pred tekmo vzel tudi za nas in med drugim razkril, kako je premagoval hude bolečine ob poškodbi na olimpijskih igrah. Še danes ne ve prav dobro, kaj se je takrat zgodilo, ali si je prst poškodoval ob stiku z žogo, tlemi ali soigralcem. Spregovoril je tudi o svojem odbojkarskem razvoju, zanimanju velikih klubov, o odbojki v Turčiji in slovenski reprezentanci, ki je v ponedeljek tudi uradno dobila novega selektorja.

Klub Ziraat iz Ankare vas je pred sezono pripeljal v svoje vrste, čeprav ste imeli sklenjeno pogodbo s prejšnjim klubom Olympiacosom. Kako so potekali pogovori in kaj je na koncu bilo odločilno?
Z vseh vidikov so stvari boljše, kar nikakor ne pomeni, da je bilo v Olympiacosu slabo. Iz pogovorov mi je hitro postalo jasno, da ima Ziraat Ankara visoke ambicije, potem sem tudi videl, kako močna ekipa se sestavlja, saj sta bila takrat v njej že Francoz Clevenot, ki je olimpijski prvak, in Američan Anderson, ki je osvojil že vse mogoče lovorike, kar pa zadeva turške igralce, pa so tudi zbrani njihovi najboljši. Iz sestave ekipe mi je bilo jasno, da se meri na najvišja mesta v vseh domačih tekmovanjih in tudi v Evropskem pokalu. Vse to je tehtnico prevešalo na njihovo stran, ampak ni se bilo preprosto dogovoriti z Olympiakosom za prekinitev pogodbe. S pomočjo menedžerjev nam je potem uspelo in menim, da sem sprejel pravo odločitev, v novem klubu sem zelo zadovoljen.

Koliko vam pomeni to, da so se bili, da vas pripeljejo v svoje vrste, pripravljeni odpovedati številnim drugim?
Zagotovo mi pomeni ogromno. Po takšni sezoni, kot sem jo imel v reprezentanci, je bilo ogromno ponudb in klicev z vseh strani. V bistvu niti nisem želel zapustiti Olympiacosa, saj smo z družino v Grčiji res uživali, v klubu je bilo vse urejeno, ob sebi sem imel tudi Alena Pajenka. Prav to, da je bil ob meni še en Slovenec v ekipi, mi je zelo ustrezalo. A na koncu smo sešteli pozitivne in negativne stvari in se je tehtnica prevesila na stran ekipe iz Ankare. Lahko pa rečem, da se šele v trenutkih, ko te začnejo klicati vsi ti klubi, sploh največji klubi iz Evrope, res začneš zavedati, koliko si res vreden. Ampak vseeno ostajam trdno na tleh, poskušam še napredovati, delati kot do zdaj. Vedno je še prostor za napredek.

V zadnjem letu ste se uveljavili kot eden najboljših korektorjev na svetu. Katerim elementom svoje igre ste se najbolj posvečali, da ste dosegli to raven?
Da prideš med deset najboljših igralcev na svetu, se moraš posvečati vsem. Še največ pa ti dajo izkušnje, ko se iz vseh napak iz preteklih let oziroma tekem nekaj naučiš. Tako postaneš boljši in vedno že razmišljaš vnaprej, da ne bi ponavljal napak, in se stvari lotevaš drugače. V odbojki, sploh na mojem igralnem mestu, sta zelo pomembna napad in servis. To je najpomembneje, imaš to odgovornost, da si uspešen v teh akcijah, da nekako "podelaš" te visoke žoge. Moč pri meni ni bila nikoli težava, telesno sem bil tudi vedno dobro pripravljen in v formi, ampak kot sem že omenil, so najpomembnejše izkušnje. Z njimi dobiš tudi tehnično znanje, kar te pripelje tudi do tega, da imaš v glavi že izdelane ideje, kako se boš odzval med igro, saj vemo, da med akcijo ni veliko časa za razmišljanje. To pa ti lahko dajo zgolj izkušnje.

Od vaše poškodbe je minilo že kar nekaj časa, morali ste izpustiti reprezentančno sezono leta 2023. Ko zdaj z razdalje gledate na to, kaj bi rekli, kako hudo je bilo takrat?
Hudo je bilo z več vidikov. Ves čas je bila prisotna bolečina, sploh na začetku priprav. Potem pa je postalo težko tudi z mentalnega vidika, ko sem izvedel, da ne bo šlo in da bo potrebna operacija kolka ter da se bom moral odpovedati reprezentanci za tisto leto, če želim popolnoma okrevati in se pripraviti za naslednjo klubsko in reprezentančno sezono 2024, ki pa je bila ena najpomembnejših za nas.

Bilo je res težko. Teden oziroma dva po operaciji sem moral povsem mirovati, tudi v glavi sem poskušal odmisliti, kaj se je zgodilo, in začeti nekako na novo. Želja in motivacija sta bili ogromni, pogrešal sem stik z žogo, velik šok je, ko si 10 let in več navajen vsakodnevnih treningov, potem pa si prisiljen k počitku zaradi poškodbe. Zdravniki so mi napovedali približno tri mesece rehabilitacije, sam pri sebi pa sem si – ker sem, po domače povedano, malce nor – zadal cilj, da se bom poskušal vrniti čim hitreje. Ne sicer tako, da bi si ogrozil okrevanje in da bi šel prek bolečin, ampak sem vse, kar je bilo potrebno, opravil do meje bolečine in se potem tudi vrnil pravi čas v pogon. Skozi celotno klubsko sezono v Olympiacosu sem nekako prišel nazaj na enako raven telesne pripravljenosti, kot sem jo imel prej, prav tako tudi tehnično, skratka, prišel sem v formo. Pomembno je bilo, da je bila sezona odlična, da so bili rezultati dobri, ampak najpomembnejši del je bilo zame lansko poletje z olimpijskimi igrami.

To, kar ste omenili, namreč, da ste malce nori – vam je to šlo skozi misli po tisti poškodbi na olimpijskih igrah v Parizu v prvem nizu prve tekme? Takrat je Slovenija delila z vami bolečino in vas občudovala, ko ste se vrnili na igrišče, kajti marsikdo bi se po v tistem trenutku iz garderobe vrnil z mavcem na roki, vi pa ste prišli s povezanima dvema prstoma in z željo, da se vrnete na igrišče.
Igralci smo si različni, ampak pri meni je tako, da vedno, ko je bila prisotna kaka bolečina, majhna ali velika, sem poskušal iti čez to. Ali je bilo to dobro za moje telo ali slabo, zdaj težko rečemo, ampak k sreči razen prej omejene operacije kolka do zdaj hujših poškodb nisem imel in tudi zdaj v tem trenutku se počutim odlično. Kot človek sem tak, da bom v vseh primerih, ne samo v odbojki, ampak tudi če bom šel na rekreacijo, vedno šel čez neko mejo. Vedno imam to željo po zmagi, ki je tako velika, da pozabim na bolečine.

Ste si kdaj v mislih zavrteli prej omenjeni prizor s te prve tekme v Parizu? Tega, kako se je celotna ekipa zbrala okrog vas, kako ste odšli v garderobo in se potem vrnili, vsega tega dogajanja in predvsem – kako zelo vas je takrat bolel poškodovan prst?
Iskreno povedano sem že nekajkrat razmišljal o tem, pridejo take stvari v misli, sploh ko se človek spominja lepih trenutkov in pa tudi malo težjih. To so bile otroške sanje, vsi smo si želeli priti na olimpijske igre in končno smo dosegli ta cilj, se uvrstili nanje in potem je prišla ta prva tekma, prvi niz, rezultatsko še do desete točke nismo prišli … in me doleti poškodba tega prsta, ki je še danes malo otečen. Bolečina je bila res ogromna, zameglilo se mi je pred očmi, videl sem zvezde, ampak v tistem šoku sploh nisem vedel, kaj bi naredil. Že na igrišču smo poskušali prst poravnati nazaj, a ni šlo, moral sem z igrišča in v ambulanto, kjer so se trudili zdravniki okrog mene, pa nikakor ni šlo. Vse skupaj se mi je vleklo, zato sem takrat rekel našemu fizioterapevtu, da je prišel zadnji trenutek in naj potegne prst, kolikor le more, in če ga bo spravil nazaj na pravo mesto, bo to to, če pa ne, tako ali tako ne moremo storiti več ničesar. K sreči se je prst poravnal, sam pa sem bil še toliko vroč in obenem željan nastopa, da sem pozabil na bolečino in odigral tekmo do konca. Preiskava je naslednji dan pokazala, da ni nič zlomljeno, tako da sem lahko nadaljeval turnir. A pri odbojki je tako, da vsakič, ko skočiš v blok, obstaja možnost, da bo žoga priletela v poškodovan prst, in vedno, ko se ga je žoga dotaknila, je zelo bolelo. Ampak je bilo vredno potrpeti.

Zaradi vaše predanosti in nepopustljivosti vas zelo cenijo tudi navijači. Kako pomembno je za vas tudi to, da ste ob tem na neki način tudi vzor mlajšim?
Ogromno! Na igrišču vedno poskušam dati vse od sebe, prav tako pa želim biti za zgled tudi zunaj igrišča. Lepo je videti, ko se mlajši zgledujejo, ne le po meni, ampak po vseh nas, saj vemo, kako smo garali, da smo dosegli vse to, kar nam je uspelo. To mi je še toliko pomembneje zdaj v zadnjem obdobju, ko otroci vedno več časa namenjajo telefonom in družbenim omrežjem, sam pa si še vedno želim, da bi se čim več posvečali športu in se vpisovali v klube. Pri tem ni pomembno, kateri šport izberejo, v vsakem lahko najdejo svoje idole, vsak ima lahko svojo pot, a gotovo je, da jim bo šport dal veliko več kot telefoni. Vesel sem, da sem lahko del tega mozaika, ki ga vsi otroci gledajo, opazujejo, mu sledijo in navsezadnje ponavljajo za nami.

Slovenska reprezentanca je v teh dneh dobila novega selektorja, izbrano vrsto je prevzel Fabio Soli. Kakšna so vaša pričakovanja glede sodelovanja z njim?
Osebno ga ne poznam niti nisem nikoli delal z njim in za zdaj tudi še nisem govoril z njim, sem pa od drugih slišal le pozitivne besede o njem. Saj če že pogledamo, katero ekipo trenutno vodi ... je trener Trentina z našim Janom Kozamernikom, ki mi je tudi povedal veliko lepega o novem selektorju, lahko rečemo, da bo on pravi za našo ekipo. Nekoliko mi je sicer žal, da se je Cretu poslovil, saj vemo, da smo z njim dosegli odlične rezultate in zastavljene cilje. Ampak to je šport, saj ste videli pred dnevi, kaj se je zgodilo Luki Dončiću, pri nas je pač prišlo do menjave selektorja, sam glede tega povsem zaupam ljudem na zvezi in verjamem, da delajo v tej smeri, da bo vse skupaj dobro za nas.

V zadnjem desetletju je reprezentanca dosegla in tudi presegla cilje, a kakšen zagotovo še ostaja neizpolnjen. Navsezadnje ste bili že kar nekajkrat povsem blizu vrha, a nanj še niste stopili. Kaj je tista malenkost, ki vam je do zdaj vedno zmanjkala?
Ne glede na to, da nismo osvojili še nobene zlate medalje, smo bili v zadnjih letih na velikih tekmovanjih redno v finalu ali polfinalu, tudi na svetovni lestvici smo se prebili zelo visoko. Vsemu svetu smo pokazali, da imamo kakovost in da imamo vse predispozicije za dobre rezultate – fizično smo dobra ekipa, tehnično in mentalno prav tako. Vendar pa je treba povedati, da se v finale in polfinala evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger uvrščajo res najboljše reprezentance in tam lahko odloča dnevna forma, potreben pa je tudi kanček sreče. Ne bi rekel, da za drugimi zaostajamo v kakem elementu odbojkarske igre, ampak smo na enaki ravni. Mogoče edina stvar, ko bi jo lahko izpostavil, je ta, da se mi lahko malce bolj iztrošimo. Naša reprezentanca je namreč majhna, nimamo širine, kot jo imajo Francija, Amerika, Poljska, ki lahko sestavijo dve enakovredni reprezentanci. Mi imamo teh štirinajst igralcev, s katerimi delamo in igramo, in letošnjo sezono smo videli, da smo odigrali celotno Ligo narodov in celotne olimpijske igre v skorajda enaki postavi. Torej šest oziroma sedem igralcev nas je odigralo vse tekme in tudi to te na koncu poletne sezone malo utrudi. Fizično si že utrujen, ampak vseeno z motivacijo dviguješ vse skupaj. Če se vrnem k vašemu vprašanju – ne bi rekel, da so druge ekipe na višji ravni od naše, smo v samem vrhu, v ključnih trenutkih pa odločata tudi sreča in dnevna forma.

Za konec pogovora se vrniva na klubsko raven. Kako zadovoljni ste v ekipi, predvsem imamo tu v mislih igro in dosežene rezultate?
Zagotovo lahko rečem, da je Ziraat v moji karieri najboljši klub, v katerem sem bil, če se najprej dotaknem organizacije v klubu. Vse je res urejeno, dvorane, treningi, klub je tudi finančno zelo močan, potovanja so na najvišji ravni. Če pa pogledamo z odbojkarskega vidika, pa tudi mislim, da smo lahko zelo zadovoljni glede na to, da smo pred dnevi dosegli že dvajseto zaporedno zmago oziroma smo do danes izgubili le dve tekmi v vseh tekmovanjih. Vseeno pa menim, da imamo še kar nekaj prostora za napredek, sploh glede na to, kakšno ekipo imamo.

Vaši naslednji obračun vas čaka v Sloveniji, proti ACH Volleyju, proti kateremu boste v vlogi velikega favorita.
Ne glede na to, da smo favoriti, bomo morali igrati na vso moč, biti osredotočeni. Ljubljančanov nikakor ne bomo podcenjevali, ne glede na to, da so veliko mlajša ekipa z veliko manj izkušnjami. Ampak naš cilj je jasen, cilj kluba je priti na najvišje stopničke. Na takih tekmah je treba iti na vse ali nič, v obračun bomo vstopili odločno že od vsega začetka in z željo, da domači ekipi ne pustimo zadihati.