In odbojkar, ki je igral za velikane, kot sta Modena in Halkbank Ankara, je oblekel dres ACH Volleyja.

Predstavniki finskega olimpijskega komiteja so si pred nekaj meseci ogledali načine dela v slovenskem športu, saj jih je zanimalo, kaj je podlaga za številne slovenske športne uspehe, in del delegacije je bil tudi Mikko Esko. Po zaključku igralske kariere je namreč sprejel službo na finski odbojkarski zvezi, deloval kot vodja ekipe in pomočnik selektorja finske reprezentance.

Tudi v deželi na severu Evrope slovenski reprezentančni odbojkarski uspehi niso ostali neopaženi, Esko si je s kolegi želel ogledati treninge slovenskih prvakov, beseda je dala besedo, in čeprav je najprej nekoliko okleval, je nato sprejel ponudbo Aleša Jerale in se vrnil na odbojkarska igrišča.

Z organizatorjem igre smo se pogovarjali pred prvo domačo tekmo ACH Volleyja v novi sezoni Lige prvakov, četrtkovim obračunom z Varšavo. Ko nam je razložil v uvodu omenjeno zgodbo o svojem prihodu v Slovenijo, pa se je razgovoril tudi o preostalih temah. Ni jih bilo malo, ki so ob novici, da bo 46-letnik igral v ACH Volleyju, zmajevali z glavo, rekoč, da jemlje mesto mladim domačim igralcem.

A Esko je, kot nam je zaupal, tu s posebnim namenom, razkril pa nam je med drugim tudi, kako ostaja v stiku z mlajšimi odbojkarji, kje je njegov dom in kako povezati odbojko in posel. O njem v presežnikih govorijo tako soigralci kot tudi trener ACH Volleyja Matjaž Hafner, ki odkrito priznava, da se tudi on lahko zelo veliko nauči od njega. Vsi skupaj namreč občudujejo njegovo tehnično znanje in način igre.

Kakšna je vaša vloga v ekipi in kje vidite svoj največji prispevek ekipi ACH Volleyja?
Že lani so iskali izkušenega podajalca, ki bi bil neke vrste mentor mlademu organizatorju igre Nejcu Najdiču. Poskušam mu čim bolj pomagati, saj ima komaj 18 let, a je zelo nadarjen. Obenem pa sem tudi povprašal vodstvu kluba, kaj pričakujejo od mene. Moja glavna naloga je še vedno igranje odbojke. Če ob tem lahko pomagam mlademu igralcu in mu predam nekaj svojega znanja, pa je to res še dodatna dobra stvar.

Kaj vas motivira, da še naprej igrate in tekmujete na najvišji ravni pri teh letih?
To je dobro vprašanje, kajti igram že vrsto let. Svojo prvo pogodbo sem podpisal leta 1995. Vedno sem imel veliko motivacijo za zmagovanje in dokazovanje na igrišču. To me vodi tudi k treningom in ohranjanju dobre forme. Veliko igralcev mojih let te motivacije nima več, a jaz še vedno obožujem igranje odbojke in velike izzive. Razlog, zakaj sem končal kariero, je bil v tem, da smo v zadnjih devetih letih z ekipo na Finskem osvojili številne lovorike, in to ne le enkrat, vse je postalo preveč rutinsko in tako nisem več našel nove motivacije. Ko sem dobil ponudbo ljubljanske ekipe, pa je bil to zame velik izziv, ki me je znova motiviral.

Vaši soigralci so nam dejali, da ste resda starejši, tudi nekoliko počasnejši, a s svojimi prsti še vedno čarate, ko jim podajate žogo …
Ja, morda je to nekaj, kar se nikoli ne spremeni. Seveda nisem tako hiter, kot sem bil v svojih najboljših letih, a moji možgani in roke še vedno odlično delujejo, kar pomaga pri gibanju na igrišču in organizaciji igre. Če bi se z mlajšimi kolegi pomeril v teku na 20 metrov, bi bil najpočasnejši. A ko gre za gibanje po igrišču, sem še vedno precej hiter, ker znam brati igro.

Vaše izkušnje so neprecenljive in vam na igrišču dajejo prenekatero prednost. Katere stvari so pri tem najpomembnejše?
Izkušnje ti omogočajo, da vsak dan rutinsko ponavljaš iste stvari. Mlajši igralci imajo pogosto veliko vzponov in padcev, medtem ko izkušnje pomagajo ohranjati visoko raven igre. To je ključnega pomena – gre torej za konstantnost, za to, da vsakodnevno delaš po enakem ritmu. To ti pomaga ohranjati visoko raven igre, kar je tudi nekaj, kar klub pričakuje od mene. To je del mene in mi ne predstavlja težav, ker sem to delal že vrsto let.

Kako ostajate fizično in psihično pripravljeni, da lahko konkurirate mlajšim igralcem, igrate in se merite z njimi?
Že vrsto let treniram in ponavljam iste vzorce. Še vedno treniram precej intenzivno, vendar razumem, da je pri mojih letih okrevanje izjemno pomembno. Tukajšnji trenerji so zelo razumevajoči; poskrbijo, da nimam preveč treningov, včasih mi celo omogočijo kakšen prost dan. Vse temelji na starem pravilu: spi, treniraj, jej in ponovi. Ko to obvladaš, je vse enostavno.

Kaj svetujete igralcem, ki bi si želeli tako dolge in uspešne kariere, kot je vaša?
Rad podam kakšen tehnični nasvet, bolj kot taktični. Moja vloga podajalca je, da vsak igralec sam ugotovi, kako reševati različne situacije. Seveda lahko dam nekaj primerov, a gre predvsem za tehnične stvari. Obenem se trudim biti najboljši zgled, kako biti profesionalen.

Kako se je odbojka spremenila od začetka vaše kariere do danes in kako se je z leti spreminjal vaš pogled na igro?
Res je, igram že tako dolgo, da se je odbojka v času moje kariere močno spremenila. Mislim, da je glavna sprememba ta, da je postala veliko hitrejša. Ko sem začel, smo igrali veliko različnih kombinacij, kar je bilo zabavno. Pozneje pa so servisi postali močnejši, sprejem težji, zato se je začelo več igrati na napade z zunanje linije, manj pa preko sredine, torej preko prvega tempa in pipe-e. Igra je postala hitrejša, servis pa je zdaj ključno orožje. Na vrhunski ravni je pomembno, kdo bolje servira in sprejema, saj so to ekipe, ki običajno zmagajo.

Niste pa samo odbojkar, ustanovili ste tudi svoje podjetje, ki ste ga poimenovali "Insieme Oy". Nam lahko poveste kaj več o tem?
Ime izhaja iz italijanščine in pomeni “skupaj”. Podjetje sva ustanovila z ženo, glavni cilj pa je vodenje in organizacija odbojkarskih kampov, ki jih pripravljamo prihodnje poletje, mentorstvo in vse, kar je povezano z odbojko in športom.

Katere lekcije iz odbojke delite s podjetji, s katerimi sodelujete?
Imel sem nekaj govorov za podjetja, kjer sem delil sporočila, ki jih lahko prenesejo v poslovni svet. Na primer, kako delovati v ekipi, kaj je potrebno za zmago. Obstaja veliko podobnosti med športom in poslom.

Kaj vas je navdihnilo, da ste se lotili prav tega posla?
Začel sem se zavedati, da moja kariera ne bo trajala večno, zato sem moral načrtovati prihodnost. Želel sem začeti že med kariero, zato sva z ženo ustanovila podjetje. Zdaj, ko spet igram, je dejavnost nekoliko manjša, a je še vedno del mojih načrtov za prihodnost.

Vaša žena je bila tudi odbojkarica. Kako vas je družina podpirala skozi kariero in selitve po svetu, saj ste igrali v Italiji, Rusiji, Turčiji, Belgiji, Nemčiji?
Preden sva imela otroke, je moja žena igrala odbojko. Leta 2010, ko sem igral v Modeni, ona pa v Busto Arsiziu, sva dobila prvega otroka. Takrat je končsala svojo aktivno kariero, družina pa me je spremljala po vsem svetu – v Rusiji, Turčiji … Bilo je res lepo imeti družino ob sebi. Imava dva otroka: hči igra odbojko, sin pa hokej na ledu. Smo prava športna družina – moja žena trenira hčerkino ekipo, šport pa je velik del našega življenja.

Kaj najbolj pogrešate, ko živite v tujini – morda pravo finsko savno?
Tudi drugje sem že obiskal savno. Je pa res, da grem na Finskem lahko vsak dan v savno in pred hišo imamo tudi jezero, ki je povezano s savno. Tukaj pogrešam samo družino in psa, drugega pa pravzaprav ne.

Kaj za vas zdaj pomeni dom, saj ste živeli v veliko različnih mestih?
Po toliko selitvah sem imel občutek, da nimam doma. Dom je bil tam, kjer je bilo moje stanovanje. Zato smo se odločili vrniti na Finsko, zgraditi dom in ustvariti stalno oporišče za otroke, kjer imajo prijatelje, hobije in stabilno okolje. Življenje profesionalnega odbojkarja je precej hektično, saj pogosto menjaš klube in države. Vrnitev na Finsko je bila dobra odločitev, ki je ne obžalujem. Sem pa zdaj res vesel, da sem se lahko vrnil k igranju, in moram celo reči, da uživam bolj kot kdaj koli prej.

Bolj kot v vaših najboljših in najuspešnejših letih?
Da, zdaj se zavedam, da to ne bo trajalo večno. Moje življenje tukaj je povsem drugačno kot na Finskem, kjer sem vstajal zgodaj, hodil na treninge, otroke vozil v šolo in na hobije ter skrbel za psa. Tukaj pa imam več časa zase, moje glavne dnevne obveznosti so treningi. Tako sem spočit in v treningih bolj uživam. Seveda tega ne povem svoji ženi, saj mora zdaj ona doma opravljati vse delo!

Omenili ste, da ste bili vodja ekipe in pomočnik trenerja finske reprezentance. Se v prihodnje vidite tudi v tej vlogi?
To je ena izmed možnosti za mojo prihodnost – da postanem trener. Lani sem pridobil diplomo profesionalnega trenerja na Finskem, kar mi omogoča treniranje ekip prve lige. Pridobil sem kar nekaj znanja za trenersko delo. Služba na finski odbojkarski zvezi, ki sem jo omenil v uvodu, pa je v povezavi s pomočjo mladim igralcem na prehodu iz mladinskih v profesionalne vode, iskanju klubov zanje, pri čemer mi koristijo številni stiki po vsej Evropi.

Povsem za konec še pogled proti četrtkovi tekmi v Ligi prvakov, prvi domači tekmi v tej sezoni tega elitnega tekmovanja. Pomerili se boste z najmočnejšim nasprotnikom v skupini, ekipo iz Varšave, ki je velik favorit v tem dvoboju. Kakšen bo vaš načrt na tem srečanju?
Osebno pričakujem odlično domače občinstvo in veliko gledalcev. Slišal sem, da tukaj ljudje radi spremljajo vrhunske tekme, kot so obračuni v Ligi prvakov. Menim, da bomo na tej tekmi še bolje pripravljeni, kot smo bili na prvi tekmi Lige prvakov v gosteh proti Berlinu. Kljub porazu smo pridobili samozavest in dokazali, da sodimo na to raven in se lahko borimo z vsemi. Vemo, da je Varšava najmočnejša ekipa, a naš cilj je zmaga – s takšno miselnostjo moramo stopiti na igrišče.