Po 28 letih je pokal za naslov državnega prvaka (v moški odbojki) spet v Mariboru. Čeprav je bil Merkur Maribor po rednem delu prvenstva najboljši, je za favorita finalne serije veljal ACH Volley, toliko bolj po poškodbi libijskega korektorja Ahmeda Ihbajrija, ki je lani junija okrepil Merkur Maribor in odigral izjemno sezono. A težave so Mariborčane še bolj povezale, nobena žoga zanje ni bila izgubljena, po zaostanku z 0:2 v zmagah so nanizali tri zmage nad 17-kratnimi prvaki, ki so stavili na posamično kakovost, a je bilo v moštvu preveč razpok in trenj, predvsem pa premalo želje, da bi to lahko prišlo do izraza. Pogovarjali smo se z 19-letnim Rokom Možičem, ki je bil na vseh petih tekmah najučinkovitejši v svoji ekipi.

Kljub težavam s poškodbami ste premagali favorizirani ACH Volley, na trenutke se je celo zdelo, da ste brez Ihbajrija in Košenine še nevarnejši. Kako si to razlagate?
Vse te težave so nas še bolj povezale in vsak je prispeval največ, kar je lahko. Morda je res to odločalo, čeprav nam ni bilo vseeno in nam je kar malo "dol padlo", potem ko se je poškodoval še Alan.

Kdo od soigralcev vas je najbolj presenetil? Morda Jevgenij Kisiljuk, ki je bil ob prihodu Alena Šketa na stranskem tiru, a je finalno serijo odigral odlično?
Poznali smo njegovo kakovost, pa tudi nihanja v igri. Vso sezono ni dobil priložnosti, na najpomembnejših tekmah pa je odigral vrhunsko. Tu sta še Tit Kovačič in Aljaž Herman, ki sta bila tudi izjemna, čeprav sta prej malo igrala.

Ste v nedeljo pred in med odločilno tekmo opazili kaj nervoze, so se morda v petem nizu kdaj zatresle roke?
Pred tekmo priznam, da sem bil vsaj jaz nervozen in tudi v petem nizu smo se malo ustrašili, da ne bi tekme izgubili po takšnem scenariju. Ni bilo lahko. V zadnjem nizu je ACH Volley povedel s 3:0 in 5:2, a smo se na srečo vrnili, izenačili na 5:5, v nadaljevanju pa imeli vajeti v svojih rokah.

Je bil ključen blok Filipa Uremoviča, ki je prinesel vodstvo 13:10?
Drži, s tistim Filipovim blokom Toukhtehu smo vedeli, da potrebujemo le še minuto ali dve zbranosti, da bomo na cilju. Ko je zadnja žoga padla na tla, je bilo to nepopisno slavje s solzami sreče, res se je videlo, koliko nam pomeni naslov. Dolgo smo gradili, da smo prišli do sem. Pet, šest let dela je bilo potrebnega, nič ni z danes na jutri.

V teoriji bi morale v prid ACH-ju na peti tekmi pretehtati tudi izkušnje ...
Vsi so tako govorili. Da ima ACH večjo kakovost in več izkušenj. A ni bilo tako. V izenačenih končnicah smo bili uspešnejši. Očitno smo res vrhunsko funkcionirali takrat, ko nam je bilo najtežje. Na peti tekmi nam je malo pomagal tudi domač teren.

Na vseh petih tekmah ste bili točkovno najučinkovitejši v svoji ekipi. Uživate, da lahko na pomembnih tekmah prevzamete odgovornost?
To je tisto najlepše, to je čar igre, ko soigralci verjamejo, da si tega sposoben, ko rečem Urošu (podajalcu Urošu Planinšiču; op. a.), naj mi poda, da bom jaz prevzel odgovornost ... Odkar igramo skupaj, sem vedno jaz želel zaključiti, zaupam vase in vem, da to zmorem.

Sorodna novica Konec 16-letne prevlade ACH-ja, Maribor je tretjič državni prvak

Tudi motivacijsko ste motor ekipe. Zaostajali ste z 2:0 v zmagah, malokdo je še verjel, da ste sposobni preobrata, toda pred začetkom tretje tekme ste rekli, naj kar pospravijo pokale v dvorani Tabor, saj serije še ne bo konec po treh tekmah ...
Res je, po tekmi pa sem rekel, naj jih kar pustijo v Mariboru do nedelje oziroma pete tekme. Seveda nisem bil ravno 100-odstoten, da bomo prišli do naslova, a čutil sem, da je ACH Volley ranljiv, da ni v najboljšem stanju in da jih lahko premagamo. Precej smole smo imeli, bili smo zdesetkani, ko pa smo dobili tretjo tekmo, smo začutili, česa vsega smo sposobni. Morda je bila zato tretja tekma v marsičem ključna.

Športni navdušenci imajo vedno radi ekipe, ki zmagujejo nad bogatejšim klubom in postavljajo nekatere zakonitosti na glavo. Večina je zato vam bolj privoščila naslov kot ACH Volleyju. Ste čutili podporo iz vse Slovenije?
Res se je to čutilo. Vsi, razen seveda navijači ACH-ja, so navijali za nas, prepoznali so to srčnost in borbenost. Ogromno SMS-sporočil sem dobil, na vse mi niti ni še uspelo odgovoriti.

Vedno bolj ste priljubljeni. Vas v Mariboru že ustavljajo na cesti, vas prepoznavajo, se čuti kaj evforije?
Gotovo je drugače kot pred letom ali dvema. Veliko čestitk je, ko se sprehajam po mestu. Marsikdo bi se rad pogovarjal, mi čestital ... Lepo je videti, ko te tako podpirajo, tudi župan nam je čestital. Če bi bili nogometaši, bi bila evforija seveda še večja.

Kako pa ste videli težave ACH Volleyja? Po četrti tekmi je bilo v njihovih vrstah res napeto, predvsem se je zaiskrilo med trenerjem Matijem Pleškom in Božidarjem Vučičevićem ...
Ko zapraviš vodstvo v zmagah z 2:0, ni to enostavno preboleti in v žaru borbe poveš besede, ki si jih ne bi smel privoščiti. Videlo se je, da ne funkcionirajo najbolje. Tu je bila naša priložnost. Mi smo delovali kot družina, skupaj smo tri leta, jedro ekipe je nespremenjeno, le nekaj posameznikov se je dodatno priključilo. Prijatelji smo tudi zunaj igrišča, vsak dan smo skupaj in se veliko družimo.

Tudi trener Sebastijan Škorc ima zasluge, da mu je uspelo povezati ekipo in iz vsakega potegniti največ. Videti je, da imate z njim poseben odnos. Kako bi ga opisali?
Vedno najde prave besede, prave menjave. Zna motivirati ekipo, da damo od sebe 120 odstotkov, kar je bilo še kako pomembno, da smo v nedeljo dobili peti niz.

So bile na tej odločilni tekmi med odmori kakšne velike besede, ki jih ne boste nikoli pozabili?
Ne, so pa minute odmora vedno zabavne, "Škoro" se smeji, pogosto pa tudi mi, ko razlaga Kisiljuku ali Ihbajriju in meša slovenščino in angleščino. Pravilno se mi zdi, da ni vse tako strogo, konec koncev je šport vendarle zabava.

Lani ste končali Drugo gimnazijo v Mariboru in se vpisali na Fakulteto za šport. Ste lahko opravljali še študijske obveznosti?
Ne. Šola je za zdaj na stranskem tiru, vse je bilo podrejeno osvojitvi naslova državnega prvaka.

Kako vidite prihodnost mariborskega kluba? V naslednji sezoni vas ne bo več v ekipi!
S tem naslovom je klub naredil velik korak naprej. Ko bo igral v Ligi prvakov, bo več pokroviteljev, tudi občina bo več primaknila. Seveda bo brez mene nekoliko drugače, a prišli bodo novi fantje. Vedno se bo našel kdo, ki bo nadomestil tistega, ki bo odšel.

Učite se italijanskega jezika. Kako vam gre?
To bomo videli ob zboru reprezentance, v kateri so italijanski trenerji. Upam, da se bom lahko pogovarjal v italijanščini.

Je pa to kar lep dokaz, kam bi se radi preselili po letošnji sezoni, kajne?
Nič še ni dokončno, nič nisem še podpisal. Veliko mi pri tem pomaga oče, pogosto ga kličejo razni menedžerji. Hvaležen sem mu za to, jaz seveda nimam dovolj časa, da bi se ukvarjal še s tem.

Kakšno vlogo je v vaši karieri še odigral oče Peter?
Neprecenljivo. Oče je tudi menedžer, podpornik, v otroštvu je bil moj trener. Še vedno trenira nižje selekcije, vodi krožke po osnovnih šolah in tako privabi mlade. Je tudi napovedovalec na domačih tekmah. Brez njega se ne bi dogajalo to, kar se. Vse bi naredil zame in za klub, ta naslov je posvečen njemu. Ne le letos, tudi v nižjih selekcijah je bil vedno zraven. Res sem hvaležen, vsakomur privoščim, da ima takšne starše.

Je oče tudi vaš največji kritik? Vam kdaj očita, če niste igrali dobro?
Morda kdaj pove, kaj bi naredil lahko bolje. To z veseljem sprejemam, brez kritike ni napredka. A vendarle zdaj oče ni več moj trener, ampak bolj glavni podpornik.

Zelo ste tekmovalni, tudi v namiznem tenisu, ki ga pogosto igrate za zabavo, ste nepopustljivi in želite vedno zmagati. Ste za okolico kdaj naporni, če vam ne uspe?
Včasih sem res zganjal kar histerijo, če smo izgubili. Ni bilo lahko igrati z mano, ampak vrhunski športnik mora imeti vedno željo, da zmaga. Vedno, tudi če gre za prijateljsko tekmo.

Le dva dneva po koncu naporne serije vas že čakata Pokal Slovenije in četrtfinalni obračun s Calcit Volleyjem, ki bo po ne najboljši sezoni lačen dokazovanja, medtem ko ste se vi gotovo psihično izpraznili. Kaj napovedujete?
Ne bo nam lahko po taki seriji. Štiri tekme v tednu dni ... Tudi psihično smo utrujeni, ampak – ne predajamo se. Je pa res bil glavni cilj prvenstvo. Ničesar ne moremo izgubiti v pokalu, bolj pod pritiskom bodo v četrtfinalu Kamničani, saj je pokal zanje zadnja priložnost za kakšno lovoriko.

Na tekmah vas vidimo z majico pod dresom, ki je natrgana. Je v ozadju kakšno vraževerje?
Mogoče tudi. Vedno imam rad oblečeno to podmajico, natrgana pa je zaradi borbenosti, ko se vržem za žogo in podrsam po parketu.