25-letni LaRue je poročen z nekdanjo slovensko tenisačico Ano Jerman in od leta 2010 živi v Sloveniji. Prihaja iz mesteca Kernersville v Severni Karolini, 13. julija lani pa je dobil slovensko državljanstvo. Ameriška atletska zveza je nato že 6. avgusta lani uradno obvestila Atletsko zvezo Slovenije, da lahko sproži vse ustrezne postopke na Mednarodni atletski zvezi za njegov nastop za Slovenijo.

25. maja je na mitingu v Ostravi tekel svoj osebni rekord na 400 metrov z ovirami (49,61), kar je pol sekund počasneje od slovenskega rekorda (49,11). Postavil ga je Rok Kopitar, peti na olimpijskih igrah leta 1980 v Moskvi, 3. junija leta 1980 v Mariboru. LaRue je prepričan, da bi se lahko s tem časom približal celo olimpijskemu finalu. Za tek na nizkih ovirah se je dokončno odločil marca 2010, ko je imel poškodovan komolec, predtem je tekmoval v deseteroboju.

V Helsinkih je v prvem krogu teka na 400 m z ovirami stopil na črto, nato pa gledal finale z grenkim priokusom, saj bi osebni rekord zadoščal za bronasto medaljo.

Na evropskem prvenstvu ste imeli veliko smolo, ko ste stopili na črto in bili diskvalificirani v prvem krogu. Z vašim najboljšim izidom sezone bi osvojili bronasto odličje.
Še predobro se zavedam tega. Ko sem ugotovil, kakšno priložnost sem zamudil, je bilo zelo hudo. Imel sem dovolj dobro formo za medaljo. Taka so pravila, teči moraš vseskozi znotraj svoje steze. Zelo strogo so se držali tega pravila, bilo je veliko diskvalifikacij.

Se vam je to že kdaj zgodilo pred tem nesrečnim tekom v Helsinkih?
Verjetno se mi je že kdaj zgodilo na manj pomembni tekmi v ZDA. Na študentskih tekmah velja pravilo, da morajo trije koraki zapored biti zunaj steze za diskvalifikacijo. Samo en korak na črto ne pomeni diskvalifikacije. Zdaj dobro poznam to pravilo in napaka se mi ne bi smela ponoviti.

V Helsinkih so že organizirali številne atletske dogodke. Svetovno prvenstvo so gostili leta 1983 in 2005, evropsko prvenstvo pa leta 1994, a nikoli ni bilo toliko težav s stezo in toliko diskvalifikacij.
Stezo so zgradili na novo okoli nogometnega igrišča. Po navadi so prestope v drugo stezo pregledovali sodniki, zdaj pa so imeli postavljene številne kamere, uporabili so vso moderno tehnologijo, tudi zelo počasne posnetke. Res neverjetno veliko je bilo diskvalifikacij, tudi v teku na 200 metrov je izpadlo kar nekaj dobrih tekačev.

V Londonu se vam to ne bo zgodilo. Kakšni so vaši cilji na olimpijskih igrah?
Zdaj bom res zelo pozoren na to, da bom vseskozi tekel znotraj steze. Zelo težko se bo prebiti v polfinale, pričakujem zelo hitre teke že v prvem korgu. Moj cilj je vsekakor uvrstitev v polfinale. Olimpijske igre so nekaj posebnega, o nastopu razmišlja vsak profesionalni športnik. Svetovna prvenstva so vsaki dve leti, olimpijske igre pa le vsaka štiri in so še bolj pomembne. Atleika je poleg plavanja v središču pozornosti vsakih iger.

Slovenski rekord Roka Kopitarja je star že 32 let. Mislite, da lahko v letošnji sezoni tečete hitreje od 49,11?
Ta rekord je res odličen. Moj cilj je, da se mu že na olimpijskih igrah približam. Če bi ga uspel izboljšati, bi imel lepe možnosti morda celo za veliki finale, a o tem raje ne bi na glas razmišljal.

Kdo je za vas glavni favorit za zlato medaljo v Londonu?
Letos je izjemen Portoričan Javier Culson, Američani so vedno nevarni. Lani je bil razred zase L. J. van Zyl, ki pa je letos precej bolj počasen. Konkurenca je zelo izenačena.

Verjetno je vaš cilj tudi nastop na mitingu Diamantne lige?
Zelo si želim nastopiti v Diamantni ligi. To je marketinško zelo zanimiva liga, tudi v ZDA jo vsi poznajo, čeprav ne vedo veliko o atletiki.

Kako ste se navadili na življenje v Sloveniji. Je bila za vas vse skupaj velika sprememba?
Vsekakor je malce drugačno, a prav velika sprememba to zame ni. Na Kitajskem bi bilo precej težje zame. Uživam v Sloveniji. Imel sem že tri mesece tečaja slovenskega jezika. Znam kar nekaj besed, lekcije so mi zelo pomagale. Če ne znaš niti besede, imaš lahko težave. Z veseljem bom zastopal državo v Londonu.

Živel sem v Severni Karolini, v okolici mojega mesta smo imeli gore, na drugi strani pa tudi obalo. Nekako bi lahko to primerjali s Slovenijo. Zelo mi je všeč, da lahko v Sloveniji hitro prideš iz enega konca na drugega. Prav zanimivo je, kako je na tako majhnem območju tako geografsko različna. Zelo hitro sem se navadil, veliko stvari se je zame spremenilo s poroko.

V ZDA so najbolj priljubljeni ekipni športi? Ste tudi vi navijač kakšnega moštva v Ligi NBA, NHL, NFL ali MLB?
Ko sem odraščal sem igral številne športe. Najprej sem igral nogomet, potem ameriški nogomet, tudi baseball mi je bil všeč. Najraje gledam tekme Lige NHL, velikokrat sem obiskal tekme Caroline Hurricanov. Tudi v Sloveniji sem že bil na hokejskih tekmah, še posebej sem užival v Stožicah na tekmah svetovnega prvenstva divizije I.