Tri dni pred začetkom olimpijskih iger v Sočiju vam v branje ponujamo intervju s človekom, ki je bil ob Križaju in Vogrincu najzaslužnejši za belo simfonijo v 80. letih. Z njim je slovensko smučanje osvojilo prvi medalji na velikem tekmovanju (bron Strela in srebro Križaja na SP-ju 1982) in prvo olimpijsko medaljo (Franko, 1984), do nepozabnega niza petih slalomskih zmag je popeljal tudi Roka Petrovića. 75-letni Filip Gartner je bil zelo cenjen tudi v tujini, med drugim je do izjemnih uspehov popeljal slovita norveška smučarja Kjusa in Aamodta. Od leta 2002 je v pokoju, vendar v smučarskih krogih njegovo mnenje in njegovo znanje še vedno štejeta.

Tone Vogrinec nam je povedal, da bi morali Zlato lisico že takoj, ko je bilo jasno, da je v Mariboru ne bo, odpovedati, saj gre za jubilejno 50. izvedbo. Ali tudi vi menite, da so s selitvijo v Kranjsko Goro prireditelji rinili z glavo skozi zid?
Ni pomembno, ali je to 50. ali 51. Zlata lisica in ali jubilej praznuješ doma ali ne. Treba se je potruditi in storiti vse, da tekmovanje izpelješ, pa čeprav v Kranjski Gori. Žal ni bilo sreče z vremenom. Toliko snega, potem ko je bil januar pretopel in ko celo v Kranjski Gori cel mesec temperatura ni padla pod nič stopinj. Pravo čudo je, da je Kranjskogorcem z odličnim zasneževanjem novembra uspelo teren toliko zasnežiti, da je sneg kljub odjugi ostal do snežne kontrole.

Tini Maze se generalka pred Sočijem ni posrečila, a vseeno na olimpijske igre potuje optimistična, kar je zasluga novega trenerja Maura Pinnija. Se spomnite, da bi v kakšni reprezentanci podobno kot v nogometu kar sredi sezone zamenjali trenerja?
Ne, je pa moja filozofija, da če tekmovalec odgovornemu trenerju ne zaupa, potem je bolje, če trenerja ni. Odgovorni trener je tisti, ki priganja tekmovalca čez tisto mero, do katere se tekmovalcu še ljubi delati. Če zaupanja ni, tega ne more počenjati. Zaupanje pa se lahko hitro podre, če po napornih poletnih pripravah rezultatov pozimi ni. Vraga, si rečeš, vse sem naredil, da bi bil dober, a uspehov ni. Jasno, da zaupanje pade. Poteza z novim trenerjem se zdi fenomenalna. Pravi čas so rešili težave in na olimpijske igre bo šla lahko dobro pripravljena.

Spet se je pokazalo, da je lažje loviti kot braniti zmage ...
Pogosto sem bil kot trener v tej vlogi in rad pravim, da je preživeti na vrhu Mt. Everesta težje kot splezati gor. To je dejstvo. Če kdo sanja o tem, da boš kar vsako sezono rutinsko zmagoval, je že v osnovi zgrešil bistvo. Verjetno so se tega v Tinini ekipi bali in so veliko trenirali. Morda preveč. Ne vem, ampak po rezultatih sodeč, nekaj ni bilo v redu.

Kaj ste sami ugotovili, ko ste gledali njene vožnje z začetka sezone?
Videlo se je, da so noge težke. Slabosti prihajajo iz nog v glavo in problem se ne začenja v glavi. Lahko je to tudi strah pred neuspehom, veliko pa smo krivi tudi navijači in mediji, ki so užaljeni, če rezultata ni. To je katastrofa za tekmovalca. Nihče ni bolj občutljiv kot tekmovalec, ki vse to čuti, jaz pravim, da na vodi. Upam, da bo Peter Prevc dolgo zdržal pritisk medijev in javnosti.

Po vseh januarskih uspehih je Prevc povedal, da mu je najtežje ravno to, da mora nenehno odgovarjati na ista vprašanja. Vidite kakšno rešitev? Kaj storiti, da športnik ne pregori, a še vedno poteši radovednost novinarjev?
Spomnite se, kako se je tega lotil Ingemar Stenmark, da je lahko tako dolgo zdržal v vrhu. Ali pa Marc Girardelli. Treniral sem Aamoda, Kjusa, Madra, ki so zmagovali v vseh disciplinah in niso hoteli slišati za novinarje. Nenehno je bilo treba paziti, da niso bili pod stresom. Na sestankih sem jih vprašal: kje mislite, da so še rezerve. In odgovor je bil: Filip, zmanjšaj stres. Moja naloga je bila, da sem razbremenil ta težak nahrbtnik.

Toda v sodobnem športu brez medijev ne gre ...
Seveda, strinjam se, a vsaka glava prenese določeno mero stresov. Leta 2002 so mi zdravniki rekli, ko sem se pritoževal nad svojim zdravjem, rekli: Filip, poglej svoj emšo in zmanjšaj stres. Sem jim rekel, bom pa končal trenersko kariero. In sem jo, ker so vsi pričakovali samo kolajne.

Kakšno rešitev torej predlagate?
Novinarska konferenca je prava zadeva. Tam tekmovalec na vprašanje odgovori le enkrat. Toda novinarji vedno mislijo, da se bodo 'pod mizo' zmenili še za ekstra intervju. Tako ne gre in to mora odgovorni trener preprečiti. Spomnite se Roka Petrovića leta 1986. Zelo dobro sem imel vpeljan režim intervjujev. Ko je bil v cilju, so morali biti po njegovi zmagi vsi novinarji tam. Od pet do deset minut je dajal izjave, potem pa - adijo. Naslednja novinarska konferenca bo takrat in takrat, vmes intervjujev ni.

Kakšno izjemo ste najbrž že dopustili, če je, na primer, za intervju zaprosil Franci Pavšer ...
On je znal vedno priti ob pravem času. V tem je štos. Imel je vse naštudirano, znal je vprašati, dobil je kratek odgovor, zadeva je bila jasna, ne pa, ko se pojavi neuk novinar in moraš razlagati vse od rojstva dalje.

In pravite, da je bil tudi to eden od vzrokov za zaton Roka Petrovića. Vi ste namreč po njegovi sanjski sezoni 1985/86 zapustili slovensko reprezentanco ...
Imel sem blazno strogo disciplino. Kaj so delali potem, ne bi vedel. Vem le to, da je lahko Rok ure in ure govoril v cilju. Mislim, da je bil to kar glavni vzrok za njegove manjše uspehe.

Na olimpijskih igrah ste s številnimi smučarji osvajali medalje, vse pa se je začelo leta 1984 v Sarajevu. Imate na te igre najlepše spomine?
Res. Sarajevo, to so bile najbolj srčne igre. Saj veste, nacionalni naboj ... Sem bil pa seveda vsake olimpijske medalje vesel.

Za nepozabne veljajo igre leta 1994 v Lillehammerju, kjer so Norvežani pripravili res pristno olimpijsko ozračje.
Ampak jaz sem bil takrat pri avstrijski ženski reprezentanci, bi pa moral moj brat Aleš na te igre popeljati norveško ekipo, a je decembra 1993 umrl.

Takrat ste se najbrž še bolj zavedali, kako stresen je poklic trenerja?
V vsakem primeru. Jaz sem pri sebi vse čutil, in če sem bil jaz na robu, so bili tudi tekmovalci. Trener ne sme pokazati nervoze, ampak tekmovalci to hitro čutijo.

V Avstriji najbrž toliko bolj, ker od tujca pričakujejo še več ...
Ni res, tam je bilo vse urejeno.

Kje pa je bilo potem najbolj stresno?
V jugoslovanski reprezentanci, ki sem jo vodil le leta 1978 do do 1986.

Je bilo preveč pritiska, da v Sarajevu morate osvojiti medaljo?
Ne. Saj sem sam napisal v Belo knjigo, da želimo na svetovnem prvenstvu 1982 medaljo, končni cilj pa je olimpijska medalja v Sarajevu. To je vse v redu, ampak problem je, ker moraš v domači ekipi početi še številne stvari zraven, od akcije Podarim-dobim naprej. To človeka obremenjuje.

Bolj kot delo na tujem? Koliko ste bili zdoma, ko ste bili trener norveške reprezentance?
180 dni na leto, sem se pa namenoma izogibal temu, da bi se z ekipo družil še po treningih.

Očitno se niste ravno trudili, da bi bili všečni ...
Ta izraz moraš pustiti doma. Če so vsi zadovoljni, nekaj ne 'štima'. Kakšna tretjina ali četrtina tekmovalcev je morala biti nezadovoljna, potem sem vedel, da je bil trening zahteven in uspešen.

Kaj je narobe s slovenskim alpskim smučanjem? Ko bo Tina Maze končala kariero, bo vse skupaj videti precej žalostno.
Imamo nadpovprečno talentirane športnike, toda z njimi moramo pravilno delati. Pri smučanju morajo tekmovalci v otroški dobi dobiti široko znanje, česar naš tekmovalni sistem ne omogoča.

Še spremljate nastope slovenske moške reprezentance, tudi če nastopajo z visokimi štartnimi številkami?
Pogledam vse, kar kažejo na televiziji, če ni več prenosa, pa spremljam v živo na Fisovi spletni strani. Pravzaprav imam boljši pregled kot takrat, ko sem bil še trener. Potrebujem nekaj malega adrenalina, da me drži gor. Še vedno se precej pogovarjam z Avstrijci, Norvežani.

S tekmovalci?
Ne, z nobenim neposredno, samo s trenerji. To je nenapisana trenerska zaveza. Ne vtikam se v tekmovalca, ampak komuniciram prek trenerjev. O programu treninga, tehniki ... Vendar nikogar ne izdam, sicer ne bi dobil nobene informacije več.

Ste torej nekakšen stric iz ozadja.
Na neki način ja. Dokler sem bil dejaven v svetovnem pokalu, sem igral odprt poker. S trenerji sem se pogovarjal vse, ampak samo s tistimi, ki so mi dali povratne informacije. Tako sem bil z vsem seznanjen in bil korak spredaj. Kdor nima znanja, se potuhne in čaka na priložnost. Vedno bo korak zadaj.

Greste še kdaj na kakšno tekmo svetovnega pokala?
Redko. Na Vip-tribuni se ne bi dobro počutil. Raje grem na progo, kjer se lahko pogovarjam s trenerji. Če mi to omogočijo, grem, sicer raje gledam po televiziji.

Kaj je za vas vrhunec vsakih zimskih olimpijskih iger? Katere tekme res ne smete zamuditi?
V nobenem primeru ne zamudim skokov, seveda pa, če je le mogoče, gledam tudi vse tekme v alpskem smučanju.