73-letni Kocijančič je edini predsednik OKS-ja, s tega položaja se bo umaknil konec leta. Kako je sam doživel svoje zadnje igre, preverite v pogovoru za MMC.

Slovenski športniki se iz Sočija vračajo z osmimi medaljami, kar je več, kot so jih osvojili na vseh prejšnjih zimskih olimpijskih igrah skupaj.
Zanesljivo je to najuspešnejši nastop slovenske olimpijske reprezentance vseh časov. Se pravi tudi bolje, kot so bili vsi nastopi na poletnih olimpijskih igrah. Dosegli smo večino ciljev, ki smo si jih zadali, pri tem so nam šle številne okoliščine na roko, a treba je priznati, da so naše športnice in športniki sijajno nastopali. Zasluga gre tako njim kot celoviti organizaciji, ki stoji za njimi. Poleg vseh medalj pa gre izpostaviti tudi 27 uvrstitev v prvo deseterico, kar se tudi še nikdar ni zgodilo. Zlata olimpijska medalja v zimskih športih še ni bila dosežena, ta cilj je bil v Sočiju dvakrat dosežen.

Ste vi osebno pričakovali tako visoko število medalj?
Človek ima vedno veliko želja, jaz sem dovolj realističen, da si tako visokih ciljev prav gotovo nisem zastavljal. Tako sem izjemno pozitivno presenečen.

Kaj pa ta uspeh pomeni za delovanje Olimpijskega komiteja Slovenije? Koliko boljše posledice pričakujete, kot če bi se domov vrnili, denimo, z eno medaljo?
To je težko postaviti le v kontekst medalj. Olimpijski komite Slovenije zelo dobro deluje, gotovo bo veliko medalj s seboj prineslo še več veselja, entuziazma ... Navsezadnje so te medalje tudi zelo dobro razporejene po športnih panogah. Medalj niso osvajali le tekmovalci, ki so v zrelih letih, nekaj je tudi izrazito mladih, kar daje dobre upe za prihodnost. Posledice pa bodo tudi druge. Denimo ta, da se bomo morali temeljito potruditi, da bomo zbrali denar za nagrade, ki smo jih obljubili. Besedo bomo seveda držali.

Ta izjemen uspeh mora pomeniti tudi obvezo za delovanje OKS-ja naprej, kajne? Kakšno obvezo vi čutite?
Vsaka stopnja razvoja, ki jo dosežeš, zanesljivo pomeni neko obvezo za naprej. Športna javnost bo pričakovala, da se bo visoka raven slovenskega športa obdržala. To seveda ne bo preprosto. Tako kot povsod so tudi v športu oscilacije, a mislim, da so nastavki dobri. Treba bo narediti temeljite strokovne analize, kje smo v posameznih zimskih športih. Stanje ni povsod enako dobro, marsikje smo pred velikimi težavami, tam bo treba zastaviti programe, a ne samo za štiri leta, ampak za osem, 12 let naprej, da bi se ta šport lahko dvignil na ravni, na katere smo bili navajeni. Če izvzamemo Tino Maze, so naši rezultati v alpskih tehničnih disciplinah precej za tistimi, ki smo jih že dosegali.

Omenjate velike težave in zastavljanje programov. To je izpostavil tudi selektor hokejske reprezentance Matjaž Kopitar, ki je po preboju v četrtfinale olimpijskega turnirja poudaril, da bodo risi zdaj deležni veliko trepljanja po ramenih, nič pa se ne bo zgodilo v samem hokeju. Sam je predlagal gradnjo novih dvoran. Kako gledate na njegovo stališče?
Matjaž Kopitar je izjemen strokovnjak in je zaslužen za to hokejsko pravljico. Uvrstitev v četrtfinale olimpijskega turnirja je brez dvoma največji uspeh slovenskega hokeja na ledu. O taki uvrstitvi si niti sanjati nismo upali. Njegove pripombe so utemeljene. Mi imamo manj kot 150 registriranih hokejistov, klubski hokej je v krizi, saj nastopa le še Olimpija. Jesenice se niso bile sposobne reorganizirati, da bi nastopile vsaj v avstrijsko-slovenski ligi. Če bomo želeli hokej nadaljevati na tej ravni, bo treba marsikaj postoriti. Na tem turnirju smo igrali z velesilami, ki imajo vse več hokejskih dvoran, kot imamo mi hokejistov.

Pravite, da so Kopitarjeve izjave utemeljene. Koliko pa so realno uresničljive?
Zanesljivo prav hitro novih hokejskih dvoran ne bomo gradili. Bi bilo pa dobro, da bi v prihodnjih letih in desetletjih zgradili nekaj dvoran, tako za hokej kot za druge drsalne športe.

Slovenske hiše v Sočiju ni bilo, nacionalne hiše si je tu privoščila le šestina udeležencev. Ali ste jo pogrešali? Kaj in koliko bi sicer z njo lahko iztržili?
Slovenske hiše nismo naredili, ker so bile vse ponudbe izrazito predrage. Olimpijski komite meni, da ni pravi organizator hiš, v drugih deželah to organizirajo gospodarske zbornice, turistična združenja in institucije, ki so v vladi ali različnih ministrstvih zadolžene za propagando svoje dežele. Morebitne ponudbe so bile tokrat v vrednosti milijona evrov in navzgor. Tega denarja na eni strani tako ali tako nimamo, na drugi strani pa ga ne bi znali upravičiti pred slovensko javnostjo. Bi bilo pa treba razmisliti, Slovenija je tukaj zelo opazna po številnih elementih. Če bi bili še bolj opazni na propagandnem področju, bi bilo to najbrž dobro za posle, ustvarjanje stikov, za vse tisto, kar nam je tokrat manjkalo.

Bili ste navzoči že na precej igrah. Kako bi Soči primerjali s preostalimi igrami na področju organizacije? Koliko "duše" je po vašem mnenju imel Soči?
Igre je med seboj težko primerjati, ker se dogajajo v različnih kulturnih in civilizacijskih okoljih. Ruski organizatorji si zaslužijo vso pohvalo, so prijazni, športne tekme so učinkovite, dobro organizirane in vodene. Nisem slišal nobenih pomembnih kritik. Pred igrami je bilo precej terorističnih groženj, bali smo se, da zaradi poostrene varnosti tu ne bo mogoče 'dihati'. A to se k sreči ni uresničilo. Ljudje, ki se ukvarjajo z varnostjo, zelo diskretno opravljajo svoj posel, so v ozadju. Vsi, ki opravljajo varnostne kontrole, so izjemno prijazni. Zaslužijo si vse pohvale. Ob tem pa je pomemben razmislek, da si tako dragih in razkošnih iger danes skoraj nihče več ne more privoščiti. To je napačen razvoj, mi bi morali šport vrniti športu. Tudi manjše ali srednje države bi morale dobiti možnost, da organizirajo igre. Kdo pa lahko od manjših držav vloži 51 milijard dolarjev?

Pred leti je prišla pobuda, da bi Gorenjska leta 2018 organizirala olimpijske igre.
Tista pobuda je bila sorazmerno skromno pripravljena. Promovirali so jo župani občin, ki imajo nekaj milijonov evrov letnega proračuna. V Münchnu so mi pripovedovali, da je samo kandidatura, ki ni uspela, stala več kot 100 milijonov evrov. Take kandidature si lahko privoščijo regije in kraji, ki so v izrazitem ekonomskem vzponu, v ozadju so zelo močne vlade in gospodarstva. Mi žal v tem trenutku pač nismo primerljivi.

Novinarji iz drugih držav kar ne morejo verjeti slovenski beri medalj in nas sprašujejo o tem. Kako pa je to na ravni predsednikov olimpijskih komitejev? Vam tudi čestitajo in se čudijo?
Vsi so zelo prijazni. Vsi, vključno s predsednikom Putinom, so opazili, da smo zelo uspešni. Na eni strani čestitajo, na drugi strani jih zanima, kako smo dosegli te uspehe, radi bi študirali naš sistem. V preteklih letih smo imeli obiske skandinavskih olimpijskih komitejev, saj jih je zanimalo, kako delamo. Naši rezultati namreč niso naključni, nimamo le medalj, ampak tudi mesta tik pod zmagovalnim odrom. Po številu medalj na prebivalce smo zadnje igre vedno povsem pri vrhu.

Omenili ste predsednika Putina. Kaj vam je dejal?
Bil sem na večerji, ki je bila zelo zaprtega tipa, tam smo bili predsedniki nacionalnih olimpijskih komitejev in vodstvo mednarodnega olimpijskega komiteja. Putin se je po koncu večerje sprehodil po dvorani, z menoj je spregovoril nekaj besed. Ob njem je bil predsednik MOK-a Thomas Bach, ki je izpostavil, da Slovenija v Sočiju dosega izjemne uspehe, Putin mi je ob tem čestital in dejal, da smo zelo dobro igrali hokej.

Iz Sočija