30-letni Damjan je bil v lanski sezoni zelo oddaljen od Sočija. Več kot eno leto je zaman čakal na točke svetovnega pokala, olimpijsko vozovnico pa si je prislužil tik pred zdajci. Trener Goran Janus seveda ni mogel spregledati zlasti njegovih skokov v Zakopanah, ko je med drugim Sloveniji pomagal do zmage na ekipni tekmi. Ob že prej znani četverici Prevc, Kranjec, Tepeš in Hvala bo tako v Sočiju nastopil še Jernej Damjan, kar bodo zanj tretje olimpijske igre. S svojimi izkušnjami bo predvsem pomemben člen na ekipni tekmi. Navsezadnje je bil zraven ob vseh treh bronastih medaljah Slovenije na svetovnih prvenstvih.

Najbrž ste si zelo oddahnili, ker zdaj skačete tako, kot želite. Ste zadovoljni?
Končno se je vse postavilo tja, kamor je treba. Tudi občutki, sploh v počepu, so bistveno boljši. Ni več nihanj. Ko enkrat sestavim počep, v skoku ni več toliko napak. Skratka, v pravem času se je vse sestavilo in tega sem zelo vesel.

Kdaj ste začutili to spremembo na bolje?
Na Kulmu. Že prvi dan poletov sem začutil razliko. To mi je uspelo prenesti na tekmo in začutil sem, da je to to. Treba je bilo le še nadaljevati v tem slogu in zdaj res ni več odstopanj, tako da sem v ospredju.

Ste že kaj podvomili, da se vam ne bo uspelo prebiti v olimpijsko ekipo?
Saj ravno to. Veliko sem razmišljal o Sočiju. Vse poletje garaš z mislijo na to. Sploh na začetku sezone je bil Soči celo preveč v glavi. Šele ko sva s psihologom dorekla, da se je treba sprijazniti tudi s tem, da mogoče ne bom šel na olimpijske igre, in sem se res nekako sprijaznil s tem, je bilo lažje in sem se sprostil.

Norma je bila torej precej večje breme kot spodbuda ...
To so veliki pritiski, kadar se boriš za nekaj, česar si zelo zelo želiš. Vedno je najtežje doseči tisto, kar je tvoja iskrena želja. Zmagati enkrat na tekmi svetovnega pokala s srečo je preprosto. Tudi Thomas Diethart na primer ni razmišljal, da bo dobil novoletno turnejo. Če bi vse poletje razmišljal o tem, bi mu bilo precej težje.

Ste morda tudi preveč na silo začeli sezono, potem ko vam je šlo poleti res dobro? In preveč z mislijo na Soči?
Mogoče. Vse te malenkosti lahko vplivajo, na začetku sem imel tudi malo smole. In če v slabih razmerah slabo skočiš, potem si kar naenkrat 40 metrov zadaj. Vplivalo je tudi, da sem tik pred začetkom zime ogromno treniral in sem bil zelo utrujen. Šele zdaj se je telo popolnoma regeneriralo in sem dobil takšne občutke kot poleti.

S kakšnimi cilji boste odpotovali v Soči?
Moja želja je bila s tem, ko sem prišel v ekipo, izpolnjena. Še pred nekaj dnevi sem imel v glavi le to, ali bom med potniki ali ne. Lahko se le sprostim in uživam v dobrih skokih, ki, upam, mi bodo tam uspeli.

Si bo pa treba v Sočiju na vsaki tekmi priboriti še mesto v četverici ...
Po nekaj skokih bom hitro videl, kje sem. Smo precej izenačeni, izstopa le Peter (Prevc). Vrhunski je, in mislim, da je ta trenutek tudi najboljši na svetu. Zasluži si kakšno medaljo.

Izkušnje vam bodo prišle prav. To bodo vaše tretje olimpijske igre, poleg tega ste v Sočiju že tekmovali.
Upam, da so Rusi pospravili tisto, kar sem videl lani, ko je bil tam "blatni dol" in eno samo gradbišče ... Upam, da bo vse urejeno tako, kot je treba.

Katera skakalnica vam je v Sočiju ljubša, velika ali mala?
Na veliki še nismo skakali, ker je bila lani tam prava pomlad. Mala skakalnica mi je bila všeč.

Na ekipnih tekmah ste Sloveniji v Zakopanah pomagali do nove zmage. Se strinjate, da ste na ekipni tekmi celo prvi favoriti za zlato medaljo?
Ne razmišljam o tem. Verjamem, da nas štejejo med favorite, ampak ni čisto tako. To ni kot štafeta v atletiki, kjer lahko na podlagi izida hitro veš, ali si hiter ali ne. Pri skokih preveč dejavnikov vpliva na uspeh. Konkurenca je zelo izenačena, razlike so majhne. Favoritov je precej. Štiri ekipe naj bi se borile za medalje, Nemci, Avstrijci, Poljaki in mi. Tudi Norvežani bi lahko presenetili. Vse je mogoče.

Verjetno ima veliko zaslug, da ste po slabšem začetku zime spet ujeli pravo formo, tudi vaš osebni trener Simon Podrebršek?
Seveda, velika zahvala mu gre. Brez njega ne bi bil tu, kjer sem. Ves čas sva na zvezi, slišiva se po vsakih kvalifikacijah in po tekmi, da prekomentirava skoke. Vedno stoji ob meni.

Se tudi sicer zelo veselite, da boste spet del olimpijske druščine?
Seveda, luštno bo spet videti prijatelje in sploh športnike, o katerih le beremo. Upam, da nam bo uspelo pogledali kakšno hokejsko tekmo. To je cilj, sploh ker bo igrala Slovenija. Na odprtju iger pa nas tudi tokrat ne bo, podobno kot v Torinu in Vancouvru, saj je treba že naslednji dan zjutraj na skakalnico.

Nedeljska tekma v Zakopanah še vedno buri duhove. Zlasti Robi Kranjec je bil jezen na žirijo. Kaj pa vi menite?
Saj ste videli - spodaj sem se smejal, pa ne zaradi sreče, ampak sarkazma. Vse skupaj je bilo brez zveze. Žalostno, da pustijo speljati takšno tekmo. V nedeljo je nagrade in točke delil le tisti, ki je tekmovalce spuščal dol. Saj dejansko ve, v kaj te spusti. Ima vse naprave. To ni prav. Sploh pa te velike razlike. Te meritve niso točne. Robi vsekakor ni imel vetra od spodaj. Jaz sem vsaj plus točke dobil. Lahko vam povem, da sem mislil, da sem ostal brez smučk, ko sem prišel z mize. Enostavno, nič ne moreš.

Torej je bila tekma v takšnih razmerah popolnoma nepotrebna?
Če bi bil jaz vodja tekmovanja, bi rekel: dajmo rampo malo višje, spustimo prvih 30 skakalcev, dopustimo kakšen daljši skok, potem pa tekmo prekinemo. Mi to vemo vnaprej, tekmovalci pač ne, ampak - kaj hočeš. Vsaj jaz bi tako naredil, če že hočeš imeti tekmo za gledalce.

In potem še zmešnjava, ko sta Diethart in Wellinger skočila še enkrat ...
Sta se mi kar zasmilila, ker sta morala še enkrat gor. Je pa tudi problem v dresih. Če bi bili dresi večji, ne bi imeli takšne tekme, ker je dejavnik vzgona toliko manjši. To se je najbolj poznalo na poletih na Kulmu. Če si imel le eno točko, ne en meter na sekundo, ampak eno točko gor ali dol, si mislil, da na drugi skakalnici skačeš. Ogromne razlike.

Imate raje odbitek 15 točk zaradi ugodnih razmer in da potem skočite v dno skakalnice, ali slabše razmere in plus točke?
Optimalno je, da se naprava zmoti in mi da plus deset točk, pa da imam vseeno dobre razmere.

Se to dogaja?
Seveda, če se razmere spreminjajo. Poleti v Hakubi sem zmagal z dvakrat največ plusa.

Kako je z vašim zdravjem? Med tem intervjujem ste kar nekajkrat zakašljali ...
Že pred novoletno turnejo sem bil na antibiotikih, od poletov na Kulmu pa me je pa žgečkalo v grlu in sem vse noči prekašljal. Moram se zahvaliti sostanovalcu Tomažu Nagliču. Šele ko sem prišel domov iz Zakopanov, sem lahko normalno spal.