Prevc je vendarle dočakal slavnostno podelitev v središču olimpijskega parka. Najboljšim skakalcem sta čestitala nekdanja poljska šprinterka in članica Mednarodnega olimpijskega komiteja Irena Szewinska ter predsednik FIS-a Gian Franco Kasper.

Po podelitvi in poziranju fotografskim objektivom se je 'Pero mišica' ustavil še pri novinarki TV Slovenija Sari Oblak ter spregovoril o prvih občutkih po prejemu odmevnega srebra. Pogovor si lahko v celoti preberete spodaj:

Peter, še enkrat iskrene čestitke! Srebrna olimpijska medalja je končno vaša. Ste si jo že natančno ogledali, kako težka je? Malce jo opišite.
Ogledal si je še nisem, sem jo pa kar dobro občutil. Ima nekaj teže. Očitno je dosežek kar nekaj vreden, glede na to, kako je medalja težka. Mislim, da bo v prihodnosti še dovolj časa, da si jo podrobno ogledam in vse ostalo.

Je prostor doma zanjo že pripravljen?
Prostor pripravljen ni, ampak se bo našel.

Kako poseben večer je to za vas? Je to najlepši večer v vaši karieri?
Kaj pa vem ... veliko lepih trenutkov je že bilo, veliko jih upam, da še pride. Vse je treba postaviti na isto črto, ker so vsi zame zelo pomembni.

Bi lahko to srebrno medaljo primerjali s srebrnim odličjem s svetovnega prvenstva? Ali je vendarle vredna veliko več?
Težko kar koli rečem, kaj je več vredno, kaj manj. Vsi uspehi so meni zelo pomembni. Zelo težko mi je postaviti eno vzporednico. Ne morem se odločiti.

Koliko truda je bilo vloženega v to medaljo?
V to medaljo smo jaz, družina in trenerji vložili veliko časa, celega sebe, zato mora biti vsak 100-odstotno pripravljen, verjeti v uspeh - in zdaj nam je uspelo!

Ne samo včeraj na tekmi, tudi danes so vas 'risi' pospremili na zmagovalni oder. Zaupajte nam, kako lepo je, ko vidite slovenske zastave, vaše znamenite barve v množici ruskih navijačev?
Zelo dober občutek. Letos imamo tako opazno opravo, da se opazimo, kamor koli gremo. Ko vidiš slovensko kapo in bundo, dobiš neki občutek pripadnosti, da nekam pripadaš, spadaš.

Ste včeraj težko zaspali?
Nisem. V hotel sem prišel ob 2.30 in ko sem se ulegel v posteljo, sem samo zaspal.

Zdaj ste že kar stari znanec na podelitvenih slovesnostih na največjih tekmovanjih. Dobro poznate protokol, tudi Anders Bardal in Kamil Stoch sta stara znanca. Ste se kaj pogovarjali med seboj?
Malo, ampak le čestitke. Pri teh protokolih sem pa šele zdaj opazil, da smo bili isti, kot smo že bili. Kaj naj rečem, zgodovina se ponavlja.

Lahko ste gledali tudi v ogenj. Kako toplo vam je bilo pri srcu?
Kaj pa vem. Težko zdaj razmišljam za nazaj. Lepo je bilo opazovati olimpijski ogenj. Nekako so se moje oči tam ustavile in sem se malo zamislil, kako velik trenutek je to, nisem pa še uspel sestaviti, kako veliko je vse.

Je pa to najlepši spominek, ki ga kdor koli lahko prinese z olimpijskih iger, kajne?
Ja, sigurno. Zato gre kar veliko športnikov na olimpijske igre - in ko to domov prineseš, je zares poseben občutek.

Peter za konec še tole: kdaj se spet vidimo? V središču olimpijskega parka?
Ne vem, kdaj se bomo videli. Ko bom imel čas in pridem na obisk.

Pa zvečer?
Nič ne bom povedal.