Redni spremljevalci juda pa so tako ali tako že ves čas v toku dogajanja, ki prinaša odličja z največjih tekmovanj že poldrugo desetletje.

Tako vidnega razočaranja, kot ga začutiš med judoisti, če so na koncu le peti, ni zaznati v nobeni drugi disciplini. Gre namreč za vtis, da si vse skupaj ne glede na prvi, dopoldanski del tekmovalnega dne, zapravil popoldne. In če si peti, si pred dvorano, ki je v finalnem delu vedno precej bolj polna kot v predtekmovanju, v očeh večine, kot da si zašel in si se izgubil med najboljšimi.

Adrian Gomboc je prvič nase opozoril, ko je pred tremi leti v domačih Stožicah dobil medaljo na svetovnem mladinskem prvenstvu. Marsikdo ga ni videl v vlogi velikega borca, toda najpomembneje je, da je to takoj uvidel Marjan Fabjan, ki ga je s prekmurske ravnice hitro povabil v deželo celjskih grofov. In to povabilo je Adrian že upravičil, dokončen naskok še više pa je odvisen le od njega. Ko smo iz ust fanta, ki mora za uspeh vložiti ogromno truda, slišali, da je treba trenirati še več, smo se vprašali, ali je to v judoističnem inkubatorju Na Lopati sploh mogoče. Kot da bi se Gomboc posmehoval programu svojega guruja Marjana Fabjana, ki svoja dekleta in fante pripravlja, kot bi se prijavili za prosta mesta za veslače na galejah.

Adrian Gomboc v sebi nosi še nekaj. Je glasnik nove, mlajše generacije, ki bo prej ali slej prevzela žezlo predvsem moškega dela reprezentance, ki je tokrat prvič bolje zastopana v moškem delu olimpijskega tekmovanja kot v ženskem. Kaj takega je v tem novem obdobju slovenskega juda nekaj, kar si ne bi mogli zamisliti še pred Londonom.

Je pa res, da sta bila v Barceloni zraven le Filip Leščak in Štefan Cuk. Predvsem prvi pa je svojo največjo olimpijsko priložnost zamudil v Los Angelesu, ko je bil prav tako kot Adrian Gomboc včeraj na petem mestu. Torej je tekmovanje tudi on končal z dvema porazoma. Ta navada pa se v srce in predvsem dušo judoista nikoli ne sme naseliti.

Danes bo na tatamiju Rok Drakšič, ki je bil prvi med moškimi, ki je povsem stopil iz sence reprezentančnih kolegic. Za las je zgrešil mesto, ki še prinaša ugodnost žreba in si v vlogi nosilca. Že prva dva dneva v Carioci pa smo videli, da vloga nosilca v judu še zdaleč ni tako pomembna kot v marsikaterem drugem športu. Treba je biti le v danem trenutku le najbolje pripravljen. Moški del slovenske vrste bo tu zastopal še en novinec Mihael Žgank, Matjaž Ceraj se je žal v zadnjem letu pred igrami odločil, da bo judo postal le spremljevalni del njegovega življenja. Doma pa je tudi največji osmoljenec v našem judu Aljaž Sedej, ki mu enostavno ni bilo dano, da bi izživel svoje in naše sanje, morda tudi po olimpijski moški medalji. Ob obeh moških nastopih pa nas v Januarski reki čakata še dva ženska aduta – svetovna prvakinja in podprvakinja Tina Trstenjak in Ana Velenšek.