Mnogi je ob njenem vstopu v svet juda niso videli v vlogi, v kateri je zdaj. Vztrajnost pa se je tekmovalki iz Celja poplačala. Le redki so in to ne v domačem okolju, pač pa nasploh, ki v istem obdobju združijo naziv olimpijskega prvaka z evropskim in svetovnim naslovom v svoji disciplini.

Trstenjakova, ki je nase zares opozorila šele v času zadnje olimpijade, torej časa od trenutka, ko je v Londonu ugasnil ogenj in se je tu v Riu de Janeiru prižgal. Seveda je bila že prej zraven, saj je, če ne vsi, najmanj Marjan Fabjan ves čas vedel, kaj ima v svojem vadbenem centru in kakšne sposobnosti ima Tina Trstenjak.

V mladinskem obdobju res ni posebej izstopala. Na evropskem prvenstvu pred leti na Dunaju se nam je zdelo, da bo naslednica Urške Žolnir v Sankakuju Vlora Bedjeti, ki pa se je kmalu bo prvenstvu v naši nekdanji prestolnici odločila drugače. Nov izziv je poiskala v Ljubljani pri Olimpiji, Tina Trstenjak pa je ves čas sledila svoji glavi in nalogam, ki jih je dajal tvorec uspehov našega juda v zdaj že skoraj dveh desetletjih.

Pred štirimi leti je bila Trstenjakova del ogrevalne ekipe za kasnejšo olimpijsko prvakinjo Urško Žolnir in seveda ni bila na seznamu olimpijcev. Tokrat je naslov osvojila kot novinka na tekmovanju pod petimi krogi, in to se tudi ne zgodi prav pogosto. Popoln izbruh pa je sledil v zadnjih treh letih, ko je na prvenstvu stare celine v Budimpešti prvič stopila na zmagovalni oder tudi na največjih tekmovanjih. Od tedaj ga skorajda ni več zapustila, vključno z uspehom v dvorani Carioca v Riu de Janeiru. Šestim velikim medaljam se je zdaj pridružila še olimpijska zlata, in ko pogledamo na njeno letnico rojstva, se zavemo, da ji je uspelo precej prej kot pri kateri koli slovenski judoistki iz obdobja velike četverice, ki smo ji rekli kar vražje Slovenke. Naziv je sicer prevzet iz alpskega smučanja, zlahka pa se uporabi tudi v judu. Tine Trstenjak seveda v tem kvartetu ni bilo. Ni pa bila niti nosilka mladega rodu, kar je takole po nepisanem pravilu pripadalo Bedjetijevi. Toda da je vedno treba vleči le prave poteze, se je potrdilo še enkrat.

Tina Trstenjak je zdaj zagotovo nagrajena za vsak trenutek težkega treninga, za številna odrekanja, o katerih vrstniki v vseh teh letih niti pomisliti niso želeli. Obenem pa je znala tudi počakati in zares unovčiti svoje sposobnosti. Ob vseh omenjenih medaljah je tudi tekmovalka z največ točkami na svetovni lestvici in tudi prvi med moškimi Francoz Teddy Riner za našo šampionko zaostaja za več kot 500 točk.

Ob vseh teh uspehih ji doma nismo znali najti mesta v sistemu zaposlitve, kot da bi športnike v javno upravo jemali zaradi ocen v spričevalih – njihovo mesto je tam zaradi športnih uspehov, in če oba prejšnja naslova nista bila dovolj, bi Tina Trstenjak kot olimpijska zmagovalka morala v tej službi ostati, dokler si sama želi. Sicer pa sem rekel, zna počakati, je potrpežljiva in ne sili v ospredje. To so sicer značilnosti, ki jih večina ne ceni, kot bi jih morala, so pa tri slovenske judoistke pripeljale do olimpijske medalje. Dve tudi do zlate in v športu kaj več kot to ni možno. Tudi v času naslednje olimpijade do Tokia, kjer je domovina juda, bo na tronu kategorije do 63 kilogramov Slovenka – Tina Trstenjak.

Tina Trstenjak in Marjan Fabjan v olimpijskem studiu Vala 202