Kajakaška Špela nas pravzaprav vedno znova preseneča, na največjih tekmah iz sebe iztisne največ. Že v Pekingu je bila ta samotarka v slovenskem kajaku s šestim mestom senzacija in si je prislužila nošnjo slovenske zastave na zaključku iger. V Riu te častne naloge ne bo opravljala še enkrat, namreč, preveč se ji mudi k dveletnemu sinu Adamu, ki ga je v nuji popolne osredotočenosti na tekmo morala pustiti v domovini.

Rio je najuspešnejša olimpijska postaja na poti 34-letne Špele Ponomarenko Janić, 4. mesto vrhunski rezultat – na Lagoi, oziroma ribniku, kot bi to dobesedno prevedli. Špelini rezultati so šli strmo navzgor, ko se ji je uspelo prebiti v madžarski vadbeni center, kjer je imela vrhunski trening z odličnimi kajakašicami. Na začetku je imela težave bolj kot s kajakaštvom s plavanjem, saj Madžarke na treningih ogromno plavajo. Ko je Špela postala predobra, je morala spet na samostojno pot.

Njen partner je Stjepan Janić – nekdanji kajakaš, ki je skupaj z bratom osvojil kolajno svetovnega prvenstva med dvosedi. Prevzel je vlogo njenega trenerja in na Špelo prenesel svoj sistem dela. Ta je seveda povezan z garanjem, disciplino in odrekanjem. Se sliši znano? Ne vsem. Špela Ponomarenko Janić je razočarana, da se v kajakaštvu na mirnih vodah, kjer je tako malo slovenskih tekmovalcev, ne povežejo bolje med seboj.

Špela je srkala tuje znanje – kolajne imajo tako njen mož Stjepan Janić za Jugoslavijo in Hrvaško, in svakinja Nataša Janić Dušev, trikratna olimpijska zmagovalka za Madžarsko, kot Natašin mož Adrian Dušev, ki je osvajal kolajne v bolgarski reprezentanci. Špela Ponomarenko Janić je to znanje znala spremeniti v kolajne. Tako na evropskih kot svetovnih prvenstvih. V Riu pa Špela četrta, morda pa ji usoda čez leta po kakšnem tehnološko bolj izpopolnjenem dopinškem pregledu vzorcev še prinese kolajno. Kdo ve.