38-letni Ljubljančan je bil izbran za strokovnega vodjo olimpijske odprave. Pred začetkom tekmovanj v kitajski prestolnici, kjer bo olimpijski plamen zagorel v petek, poudarja, da je zdravje športnikov na prvem mestu. Zaradi vseh izzivov, ki jih predstavlja že sama logistika s prihodom v državo gostiteljico, o rezultatih ne razmišlja, vendar je prepričan, da Slovenija v Pekingu ne bo ostala praznih rok.

Pred vami so pete olimpijske igre. Po štirih v vlogi skakalca ste zdaj v popolnoma novi funkciji. Jih težko čakate?
Ne bom rekel, da sem težko čakal odhod, ker sem le rad doma z družino, ki mi je vedno primarna. Bolj težko čakam, da zaradi stanja glede okužb mine to obdobje do začetka. Sem kar nehal brati, kakšne so dnevne številke, ker iskreno povem, da me je bilo, čeprav sem trikrat cepljen, kar malo strah, da bi kje kaj dobil.

Te igre bodo posebne. Prva tema pred začetkom ni šport, ampak je žal zdravstvena situacija, ki svet zaznamuje že dve leti.
Da, to je res. Je tudi kar razumljivo glede na vse kolobocije, ki so se dogajale v zvezi z vsem športom, ne le z olimpijskimi igrami. Tako kot recimo primer Novaka Đokovića. Tako ali tako je to tema številka ena zadnjih dveh let. Nimamo kaj, a mislim, da še vseeno, ko bo večina športnikov v Pekingu, se bodo stvari obrnile v pravo smer in bo šport tista primarna novica za vse.

Poleti so igre v Tokiu potekale pod strogimi ukrepi, v Pekingu pa bodo omejitve še ostrejše. Kakšne igre pričakujete oziroma kako drugačne bodo za športnike?
Mislim, da popolnoma drugače, kot je bilo do zdaj na igrah, ne bo. Povem vam iz izkušenj. Recimo v Sočiju sem vmes med igrami dvakrat zapustil olimpijsko vas. V Torinu je sploh nisem, ker smo bili na vrhu hriba, ob tem je en teden noro snežilo in se nam nikamor ni dalo oziroma smo bili vmes celo zaprti. Edina razlika bo torej nošenje mask in vsakodnevno testiranje. Sicer pa mislim, da za tekmovalce, ko bodo enkrat tam, ne bo dosti drugače kot vsaka tekma svetovnega pokala v tem času.

Ste strokovni vodja slovenske odprave. Kakšna je vaša funkcija?
Čisto iskreno za to funkcijo niti ni nikjer na papirju določenih nekih pravil, ampak jaz odhajam na igre z enim samim namenom – da bom tekmovalcem poskušal omogočiti čim manj stresno in čim bolj enostavno bivanje ter same igre. Poskušal bom poskrbeti, da se bodo čim bolje počutili in da jim dnevne težave, karkoli se bo pač pojavljalo, ne bodo povzročale preveč težav. Če smo realni, mislim, da bo kaj zagotovo šlo narobe. Zelo težko je reči, da ne bo šlo nič. Torej, da bo vse to, kar bo šlo, odpravljeno čim bolj gladko, nežno in enostavno.

Že med kariero ste bili aktivni tudi izven skokov. So vam blizu takšne organizacijske funkcije?
Da, meni je to že dolgo blizu, ne samo na področju samega športa, ampak tudi nasploh. Vmes sem že organiziral dogodke, no oziroma dogodek (smeh, op. a.), ampak je bilo 5000 ljudi, tako da je bil kar zalogaj. Res je, te stvari so mi všeč. Nekako mi ta logistika v glavi deluje in rad počnem takšne stvari.

Zdaj, ko boste torej na igrah v takšni funkciji, kaj pričakujete od njih?
Čisto preprosto, nasploh je moja prva želja, da spravimo vse športnike oziroma v čim večjem številu v primarnih ekipah, ki so jih določile zveze, so bili izbrani in so si z rezultati zaslužili, v Peking. Da bo torej zaradi situacije, kakršna je, čim manj odsotnosti. To je primarni cilj. Ko bodo pa športniki tam in bo zanje na nek način poskrbljeno, pa je vse odvisno od njih. Za zdaj o rezultatih sploh ne razmišljam prav veliko, prepričan pa sem, da ne bomo ostali praznih rok.

Med glavnimi slovenskimi aduti so skakalci in skakalke. Kako kot nekdanji skakalec ocenjujete letošnjo sezono?
Preprosto odlično. Želim si in upam, da bodo tam znali pomiriti sebe in ta stres velikega tekmovanja nekako prenesti, da bodo pokazali to, kar kažejo na tekmah svetovnega pokala. Ni treba nič več. Po navadi je največja težava tekmovalcev ravno to, sploh v športih, kot so skoki, ko se na silo ali z izsiljevanjem ne da narediti nič. Bolj kot ti uspe ohraniti neko pravo sproščenost, in na koncu ugotoviš, da ni to nič drugačna tekma kot vse ostale, da si isto na vrhu naleta, enako moraš skočiti in ni drugačne formule za uspeh kot prej, prej si uspešen. Zagotovo pomagajo izkušnje, a zmagovali so tudi tisti brez njih. Sodeloval sem na zadnjih štirih igrah. Ni nam uspelo – z izjemo Petra Prevca, ki je dobil dve posamični, ko je bil v vrhunski formi (Soči 2014, op. a.) – dobiti ekipne kolajne ali narediti večjega uspeha. Zato si želim, da zdaj, ko mene ne bo zraven, pa jim uspe. Pri vseh kolajnah na svetovnih prvenstvih, ki smo jih dobili, sem bil zraven, upam pa, da zdaj, ko me ni, pa dobijo olimpijsko.

Pravite, da kot športnik niste velikokrat zapustili olimpijske vasi. Si zdaj še posebej želite udeležiti kakšne tekme oziroma dogodka?
V bistvu se primarno veselim, da bom prvič v življenju v živo videl odprtje, saj se ga prej nikoli nisem udeležil. Vedno smo imeli naslednji dan kvalifikacije. Po eni strani se mi ni dalo, ker tak dogodek ni, kot bi šel v Ljubljano na koncert in bi ti vzel dve uri, ampak ga spremlja cela procedura. Ogromno je čakanja, stanja in premikanja, tako da se mi nikoli ni zdelo odgovorno, da bi šel dan pred tekmo oziroma kvalifikacijami na odprtje. Za druge stvari pa bomo še videli. V glavnem bodo zame igre drugačne, se jih pa prav tako veselim.

Z udeležbo na štirih igrah imata zelo bogate olimpijske izkušnje. Kako se spominjate vseh iger in kaj so vam kot športniku pomenile?
Čisto odvisno katere, ker na vsake sem prihajal v malce drugačni vlogi. Recimo na prve v Torino sem prišel z malo velikimi očmi, po drugi strani je bilo smešno, ker smo se na igre peljali le pet ur z avtom. Na vse ostale so bila potovanja drugačna in daljša. V Pragelatu smo bili na generalki na ekipni tekmi drugi, v Soči smo prihajali z odličnimi rezultati, tudi v Pjongčang, a nam kot ekipi ni uspelo narediti dobrega rezultata. Petru je uspelo, na ekipnih tekmah pa nam ni. Tudi same igre so se med sabo razlikovale. Moram reči, da ni bilo vse na isti ravni. Nasploh opažam, kar me po eni strani kar malo žalosti, da vse več dobitnikov medalj spi izven vasi. Sama vas je postala neka nuja organizatorja. Vse tiste bogatejše ekipe spijo zunaj v svojem okolju in to me malo žalosti glede na to, da naj bi igre predstavljale neko enakost in enotnost. Hkrati sama raven olimpijskih vasi pada. Sploh Pjongčang je bil, vsaj kar se nas tiče, na zelo nizki ravni.

Torej čeprav so denarni vložki ogromni, pa za neke osnovne stvari ni dobro poskrbljeno.
Občutek imam, da gredo igre v to smer, da je bistvo samo to, da se na ven lepo vidi, kako so športniki notri, je pa v osnovi vseeno, kar se mi ne zdi prav. Mislim, da bi morale biti same olimpijske igre ne le z vidika boja za medalje, ampak samega nastopa in celega doživetja bolj cenjene. MOK bi se moral držati tega, da sta enotnost in enakost pomembni. Torej, če mene vprašate, olimpijec mora spati v olimpijski vasi. Pravila morajo biti za vse enaka, ne glede na to, iz katerega športa ali države si. Da ni tako, se mi ne zdi prav.

Dejali ste, da ste se prvič na igre odpravljali z velikimi očmi, saj vendarle imajo posebno veljavo. Po teh izkušnjah gledate nanje drugače?
V bistvu sem malce razočaran. Ker, kot pravim, bi morale biti same po sebi nekaj posebnega. Že ko gre športnik tja, ne glede na to, ali dobi medaljo ali ne, bi moral priti nazaj z velikimi očmi – "uau", kaj je vse doživel. Ko greš prvič, mislim, da bo za vsakega posebno doživetje in ne glede na to, kakšne bodo, bo vsak rekel "uau". Ko pa greš večkrat, pa začneš primerjati in stvari vidiš malce drugače. Mislim, da bi vsak športnik moral biti navdušen nad vsemi vtisi, pa kako je bilo dobro vse, kako nora je bila otvoritev, kako super je bilo v vasi … Ne pa, da tisti, ki pridejo brez medalje, pravijo, dobro, preživeli smo, zdaj pa gremo nazaj na tekme svetovnega pokala.

Se malce izgublja olimpijski duh?
Ne, duh ne, ampak vrednost samih tekmovalcev. Moramo se zavedati, kakor koli obrnemo, olimpijske igre niso samo zmagovalci. Igre ne bodo obstajale samo zaradi dobitnikov medalj. Potrebujemo veliko število tekmovalcev, ki bodo prihajali tja, ker, če bodo le trije na štartu, ne bo tekma ista, kot če jih bo 300. Seveda karikiram, a se razumemo. Vsi morajo biti srečni, zadovoljni in prinesti ta olimpijski duh. Ne le dobitniki medalj.

Torej bolje rečeno, pogrešate to prvinskost olimpizma?
Tako je, ker recimo, ko sem bil v Torinu, sem v vasi, čeprav sta bili tedaj že dve ločeni, videl vsaj vse alpske smučarje – Bodeja Millerja, Anjo Pärson in vse te legende smučanja. V Pjongčangu ne vem, kdo od "top 10" je spal v vasi. To je tisto, kar se izgublja. Nima veze, kdo si, za vse bi morale biti enake. Popolnoma enako za vse – od vasi, dopinga, vse. To so olimpijske igre. Od prvega do zadnjega in ni pomembno, od kod prihajaš. Za vse mora biti enako poskrbljeno.