Evenepoel, ki je prejšnjo soboto na olimpijskih igrah zmagal na kronometru, se je 15 kilometrov pred ciljem otresel Valentina Madouasa in se v središču Pariza ob neverjetni kulisi tisočev in tisočev navijačev odpeljal zlati medalji naproti. Še pred dvema tednoma je Belgijec na Dirki po Franciji osvojil tretje mesto, na olimpijskih igrah pa kljub vsem naporom tritedenskega Toura osvojil dve zlati medalji.

Tudi brez Pogačarja je zadišalo po medalji
Jan Tratnik je dirkal sijajno, poskrbel je za tretjo najboljšo uvrstitev slovenskih kolesarjev na olimpijskih igrah. Po Pogačarjevi odpovedi je bilo jasno, da so slovenske možnosti za medaljo precej manjše, toda Tratnik je vselej našel priključek in bil pod Eifflovim stolpom, torej v ciljni ravnini, v skupini, ki je sprintala za bronasto medaljo. Od četverice Slovencev je v cilj prišel še Luka Mezgec, ki je dobil sprint za 38. mesto.

Ponosen na 8. mesto in na izreden boj
"Po neuspešnem kronometru mi je motivacija padla. Odhod domov mi je dobro del, naredil sem dva dobra treninga. Izjemno vesel in ponosen sem, da sem se tako motiviral in se boril do zadnjega metra. Bilo je težko, ritem je bil visok. Moram biti ponosen na to osmo mesto. Dirka je bila ... kako bi rekel ... smešna. Na začetku smo se vozili 5 km/h in čakali, kdo bo prevzel nadzor. Ko so Belgijci in Nizozemci začeli narekovati ritem, je hitrost močno narasla. Tudi sam sem napadal, vedel sem, da ne smem čakati. To se mi je obrestovalo," je za TV SLO povedal Tratnik, ki ni znal pojasniti, od kod mu v zaključku moč, da se je priključil skupini, ki je obračunala za bron: "Niti sam ne vem, a to so vendarle olimpijske igre. Ko enkrat si pripnem številko na dres, mi to spremeni mentaliteto."

Novak pokrival poskuse pobegov
Vsi štirje Slovenci so bili pred vstopom v zaključne tri kroge po Montmartu še v glavnini, Domen Novak je bil zelo dejaven in je pokrival pobege. Dobrih 50 km pred ciljem je imel Matej Mohorič težave (defekt) in je menjal kolo, priključka ni mogel več ujeti. Tudi Novak in Mezgec sta popustila, Tratnik pa je med najboljšimi vztrajal vse do cilja in med drugim premagal takšna kolesarska imena, kot so van der Poel, van Aert (oba sta družno že zgodaj poskusila z napadom, a neuspešno), Pidcock, Alaphilippe ...

Evenepoel ni vedel, da ima dovolj prednosti
Evenepoel je prvič resno napadel 38 km pred ciljem, malo po tem, ko je van Aert pokril napad prvega favorita van der Poela. Hitro se je preselil k vodilni skupini, nato pa sta ostala sama z Madouasom. Evenepoel je pokazal svojo superiornost, vseeno pa ni šlo brez drame, saj je moral štiri kilometre pred ciljem zamenjati kolo. Na njegovo srečo je imel takrat že dovolj prednosti, da je bilo spremljevalno vozilo blizu, vseeno pa se mu je utrip verjetno še dodatno dvignil, ko je mehaniku vpil, naj čim prej opravi svoje delo. Pri tem naj spomnimo, da na olimpijskih dirkah ni radijskih povezav, zato ni Evenepoel ni vedel, da je njegova prednost še vedno dovolj visoka. Na koncu je imel pred Valentinom Madouasom minuto in enajst sekund prednosti. Bronasti Christophe Laporte je v cilj prišel še pet sekund pozneje.

Odločilni so bili vzponi na Montmartre
Po precej dolgočasnih prvih dveh tretjinah dirke (skupina malo znanih kolesarjev si je sicer priborila 14 minut prednosti) se je pričakovano vse odločalo v zaključku, ko so se morali kolesarji trikrat povzpeli na Montmartre z ozkimi cestami in kockami, zadnjič slabih deset kilometrov pred ciljem. Klanec je dolg dober kilometer, povprečni naklon pa je 5,6 odstotka. Olimpijska dirka, dolga 273 km, je bila še posebej specifična, saj je nastopalo le 90 kolesarjev, samo pet reprezentanc je imelo popolno kvoto štirih kolesarjev, med njimi Slovenija.

Kolesarstvo, olimpijska cestna dirka

Pariz−Pariz, 273 km