Zlasti nekatere atletske discipline so skrajno naporne, meni novinar Radia Slovenija Uroš Volk, ki poroča z iger v Pekingu. Potreboval je kar precej časa, da je v vseh fizičnih pogledih začel paraolimpijce jemati kot sebi enakovredne. Zakaj ni prav, da se nam športniki invalidi smilijo (čeprav se morda komu milo stori, ko opazuje plavalca brez ene roke), je bila tudi ena izmed tem MMC-jevega pogovora z Urošem Volkom.

Je tudi na paraolimpijskih igrah razpoloženje na tribunah tako navijaško, kot je bilo na olimpijskih igrah?
Na tribunah gotovo ni nobenih razlik. Osebno sem sicer olimpijske igre spremljal v Sloveniji, vsaj po tistem, kar sem videl prek TV-ekrana, pa so v povprečju tribune celo bolje zapolnjene kot na olimpijskih igrah. Kitajci zelo glasno navijajo za svoje športnike tudi na paraolimpijskih igrah.

Morajo paraolimpijci tudi vložiti toliko truda, da pridejo do medalje ali pa je konkurenca v kakšnih panogah bistveno manjša?
Konkurenca je šibkejša tudi v nekaterih olimpijskih športih. Težko je primerjati trud olimpijca in paraolimpijca. Nekateri športniki invalidi, matematično gledano, v svoj fizični razvoj vložijo celo več truda. Zdravi si to težko predstavljamo. Plavati brez rok in nog verjetno ni mačji kašelj, tudi nekatere atletske discipline so ekstremno naporne. Nekateri najboljši paraolimpijci so praktično poklicni športniki, so se pa morali tudi v konkurenci zdravih potruditi za svoj uspeh. Poljska namiznoteniška igralka Natalia Partyka je za svojo državo v ekipni konkurenci nastopala že na olimpijskih igrah, enako velja za južnoafriško plavalko Natalie Du Toit ali pa za njenega rojaka Oscarja Pistoruiusa, če naštejem le nekatere najvidnejše.

Se vam zdi, da invalidi bolj privoščijo uspeh drug drugemu in da je na teh igrah bistveno bolj čutiti pravi olimpijski duh?
Ni nujno. Tudi tu je boj za kolajne precej zagrizen. Nihče medalje ne da kar tako, še posebej če čuti, da je bil oškodovan (da je tekmec napačno klasificiran). Olimpijski duh je bolj prisoten gledano v celoti. Tu je veliko več športnikov, predvsem iz manj razvitih držav, ki res zgolj sodelujejo. Vsi drugi pa so tu, da zmagajo.

Olimpijski zmagovalec naj bi si z vsemi nagradami zagotovil dovolj sredstev do konca življenja. Koliko je vredna medalja na paraolimpijskih igrah?
V nekaterih državah je "cena" paraolimpijske medalje že izenečena z olimpijsko. Pri nas bo prvič država tudi za paraolimpijsko medaljo namenila enak znesek kot za olimpijsko. V celoti pa npr. Jože Flere za srebro v atletiki ne bo dobil enako sredstev kot Vasilij Žbogar za svojega. Močnih pokroviteljev namreč v slovenskem invalidskem športu ni.

Nam, ki nimamo telesnih napak, se včasih športniki invalidi smilijo, saj se nam zdi, da med bojem za najboljše uvrstitve še bolj trpijo kot "navadni" športniki. So takšna čustva upravičena?
Popolnoma napačna so. Moram priznati, da sem tudi sam potreboval kar precej časa, da sem jih v vseh fizičnih pogledih začel jemati kot sebi enakovredne. Pravilo številka ena je, da pomoči ne ponudiš, če invalid ne prosi zanjo. Tretjič sem na igrah in z njimi se lahko šalim na prav vsak račun. Izrazi na obrazih nekaterih s hujšimi stopnjami invalidnosti so pač specifika. Tudi tisti športniki pa, verjemite, uživajo v dobrem dosežku, pa čeprav tega ne zmorejo pokazati.

Čeprav obstajajo različne kategorije, smo videli, da so v Vodni kocki skupaj plavali športniki z obema rokama in s samo eno roko. Kako je to mogoče, saj je vendar jasno, da si z eno roko počasnejši?
Včasih gre za združevanje kategorij invalidnosti, običajno zaradi manjšega števila prijavljenih tekmovalcev, včasih pa zgolj za manjše število različnih kategorij v posameznih športih. V plavanju ali tekaških disciplinah v atletiki je to mogoče manj pošteno, obstajajo pa v, recimo, v metalnih disciplinah atletike posebne tablice, prek katerih se dosežek v metrih preračunava v točke. Tako nekdo z deset metrov daljšim metom in manjšo telesno poškodbo lahko zaostane za konkurentom iz druge kategorije invalidnosti.

Pri sedeči odbojki smo na koncu tekme opazili, da so igralci vstali in pri njih ni bilo videti prav nobene telesne hibe. Lahko to razložite?
Prav vsi gotovo niso vstali na obe nogi. Pravilo, kar zadeva igralski kader, je naslednje: v polju je lahko zgolj en tekmovalec/-ka z minimalno poškodbo (večina je nekdanjih odbojkarjev ali odbojkaric, ki so kariere končali zaradi "običajnih" športnih poškodb. Drugi pa so težji invalidi – amputacije rok ali nog ipd.

Ali morajo biti igralci pri golbalu slepi? Ker imajo oči prekrite, bi namreč lahko tekmovali tudi tisti, ki vidijo, saj bi bili (s prekritimi očmi) v enakem položaju?
V golbalu lahko tekmujejo zgolj slabovidni ali slepi igralci. Stopnje slabovidnosti so v golbalu tri, B3 pomeni slep, B1 slaboviden. Teoretično, a tega pravila ne dovoljujejo, bi verjetno lahko nastopali tudi ljudje z odličnim vidom, bi se pa gotovo precej slabše znašli v prostoru.

Ali vodnik, ki slepe tekače pripelje do cilja, tudi dobi medaljo?
Nisem povsem prepričan, mislim, da ne.

So med vodniki tudi kakšni uveljavljeni tekači?
Ne poznam nobenega primera. Lahko pa, da se motim.

T. O.