Bled ta teden gosti 13. svetovno prvenstvo v zimskem plavanju, ki na Finskem velja za nacionalni šport. Okrog 1000 udeležencev je za uvod v torek opravilo s prvo preizkušnjo, 1000 metrov v odprti vodi v Mali Zaki. Disciplina je posebnost Bleda (The Bled Swim) in številni gledalci so se čudili, kako je mogoče, da tekmovalci brez neoprena (torej samo s kapo in kopalkami) zmorejo toliko časa plavati v vodi, ki ima le dobre štiri stopinje. O tej izkušnji, ki jo je doživel pred tremi leti, nam je več povedal 36-letni Luka Turk, eden od desetih slovenskih tekmovalcev na domačem svetovnem prvenstvu, ki je v sredo že zmagal na 200 metrov kravl.

V katerih disciplinah boste po zmagi na 200 prosto še nastopili na Bledu?
V četrtek me čaka najtežji dan z dvema disciplinama, in sicer na 100 in 450 metrov. Dvakrat skočiti v vodo je malo težje, 450 metrov je tudi razdalja, pri kateri si dobrih šest minut izpostavljen mrazu. V petek imam še 50-metrsko razdaljo in v soboto 25-metrsko. Vse v prosti tehniki, mene ne boste videli plavati drugega sloga. Že od nekdaj sem le kravlist in ne odstopam od tega.

Na Bledu obstaja tudi posebna disciplina The Bled Swim, pri kateri je treba preplavati kar 1000 metrov, seveda brez neoprena. Zdi se enostavno noro, ampak – vi ste to že preizkusili, na letošnjem SP-ju pa niste bili med nastopajočimi. Zakaj?
Tudi meni sprva ni bilo jasno, kako človeško telo to zmore. Pred tremi leti sem si rekel, da bi rad poskusil. Izpolnil sem ta izziv in zdaj ne čutim več potrebe, da bi šel še enkrat čez vse to.

Lahko opišete, kako ste doživljali bolečino? Kako ste se pripravili, da ste preplavali kar tisoč metrov?
Vsaka nova stvar, ki se jo učiš, ima v ozadju iste principe. Tudi če nisi naredil nobene sklece, ne boš kar iz nič naredil 100 sklec. Prvič: tega ne boš zmogel, drugič: imel bi takšne bolečine, da se česa podobnega ne bi nikoli več lotil. In tu je isto. Najprej greš na kratko v mrzlo vodo, nato pa vse bolj podaljšuješ čas. Prva stvar, ki si jo želiš natrenirati, je, da ustaviš refleks telesa. Mislim na tisti šok, ko začneš hlastati po zraku in hiperventilirati. Prva naloga je torej, da ostaneš umirjen. Potem počasi podaljšuješ čas. Sam sem začel s petimi minutami, nato šel enkrat do dvakrat na teden v vodo za 15 minut, ali da sem plaval ali pa sem bil le mirno v vodi.

Neverjetna je vaša zgodba, kako ste plavali do Blejskega otoka in nazaj ...
To je bil gotovo najtežji izziv v tisti sezoni 2019/20. Decembra 2019 sem se odločil, da grem plavat do otoka in nazaj. 1500 metrov. To je bila res preizkušnja, ki jo zelo težko opišem, saj sem spoznal, kako blizu smrti sem bil. Po takšni izkušnji dobiš veliko spoštovanja do življenja. To sem ponovil še na svetovnem prvenstvu na Bledu, saj sem nastopil na 1000 metrov. Grela me je misel, da gre vseeno za 500 metrov manj kot takrat, ko sem plaval do otoka, tako da je bilo vseeno malo lažje.

Verjetno ste imeli ob plavanju do otoka vsaj spremstvo v čolnu.
Sem, ampak to je bila bolj psihična bergla. Nihče od prijateljev iz tistega čolna ne bi za menoj skočil v vodo, da bi me rešil. V resnici sem bil sam s seboj, sem se pa vseeno počutil varneje, ker je bil čoln zraven.

So vas v vodi, ki je imela komaj nekaj stopinj nad ničlo, kmalu začeli grabiti krči?
Predvsem zadnjih 100 metrov. Vsem v čolnu sem dal navodila, naj gredo kar na obalo, da mi pomagajo zlesti ven iz vode. Takrat so me že nekaj časa grabili krči, saj sem bil 22 minut v vodi. Problem je nastal, ko pri kravlu nisem mogel več metati rok čez glavo in sem začel piti vodo. Takrat sem se močno ustrašil, se ustavil in začel mahati, naj pridejo s čolnom nazaj po mene. Ampak nato sem hitro spoznal, da bo hitreje, če vendarle kar sam odplavam do cilja. Kravla nisem več mogel plavati, poskušal sem prsno in se nekako privlekel do obale.

Kaj se je potem dogajalo z vašim telesom? Ste se močno tresli?
Ne, to nastopi pozneje. Pri takšni dolgi izpostavljenosti mrzli vodi je druga nevarnost. Ko namreč prideš iz vode, si podhlajen. Telesna temperatura gre že pod raven, kjer je meja med življenjem in smrtjo. Telo je močno podhlajeno in si smrtno ogrožen. Ogrnili so me z odejo, poskušal sem delati počepe, a ni šlo. Grabili so me krči, delal sem vse mogoče gibe, ki jih je telo dopuščalo, da sem se vsaj malo segrel. Treslo me je kakšno uro, potem sem se počasi stabiliziral.

Številni, ki plavajo v mrzli vodi, se potem počutijo prerojene. Kaj se je dogajalo z vami?
Ko sem bil po tako dolgem plavanju že na robu smrti, sem dobil uvide, ki ti jih lahko prinese le takšna izkušnja. Takrat sem bil v zahtevnem življenjskem obdobju, ukvarjal sem se s težkimi vprašanji. Bil sem zavrnjen. Leta 2010 sem izgubil mater, za katero sem skrbel pred njeno smrtjo, nato me je štiri leta pozneje še zaročenka dala na čevelj. To so veliki pritiski, velike življenjske preizkušnje. Znotraj sebe začneš verjeti, da nisi več zaželen in da te nihče ne mara. To pušča brazgotine. Ko sem se odločil za plavanje do otoka in nazaj, sem šel zavestno v neko travmatično izkušnjo, s katero pa so se mi rahlo odprla vrata v podzavest, da sem lahko pogledal v tisto bolečino, ki je nastala ob mamini smrti in odločitvi zaročenke, da me pusti. Tako sem lahko začel celiti to rano. Ravno ta izkušnja v vodi, ko sem mislil, da bom umrl, mi je dala zaupanje in vedenje, da sem vreden spoštovanja in ljubezni. Dobil sem neki poseben uvid.

Ste torej nesrečni življenjski izkušnji pozabili oziroma predelali?
Če misliš, da boš to lahko pozabil, pride vse skupaj iz ovinka in te spet udari. Sem pa lahko vse skupaj predelal. Res dobiš pristno spoštovanje in neko posebno moč, da lahko premagaš kar koli. Da si vsakemu izzivu kos. To so lekcije, ki ti jih ne more prenesti noben denar. Poglejte, kako se ženemo za denarjem, za imetjem. Mislimo, da več ko imamo, več smo vredni. To je ... bullshit (sranje). Po navadi bežimo v preteklosti in se bojimo prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj. Ko enkrat skočiš v mrzlo vodo, ne obstaja nič drugega. Vidiš, kakšne iluzije ti ustvarja um, da te zavaruje, čeprav te v resnici ne in ti povzroča le trpljenje. Dejansko sem bil tistih 22 minut, kakor koli je bilo bolečih, stoodstotno svoboden.

Lahko človek od tega plavanja v mrzli vodi ostane že nekako odvisen? Da to preprosto potrebuje, da normalno deluje?
(Smeh) Ne, ne, to bi moral biti pa že kakšen adrenalinski odvisnež. Se pa redno prham z mrzlo vodo. To je dobrodošlica za nov dan. Iz tople postelje grem vedno pod mrzlo prho. Povem vam, da ob tem nikoli ne uživam, vem pa, da je to dobro zame. Okrepi mi imunski sistem in prebudi obtok. Nič ni narobe, če enkrat dnevno narediš takšno stvar. Medtem ko okrog mene vsi zbolevajo, jaz ostajam zdrav.

Ste preboleli covid?
Sem, dvakrat, ampak to je trajalo le kakšen dan. Mrzla voda ti okrepi imunski sistem, a glavno je, da spremeni način razmišljanja. Kadar zdravje peša, si ne rečem: o sranje, bolan sem, ampak: OK, zdaj se bojujem za zdravje in že dajem ukaze svojemu telesu, naj se umiri in naj imunski sistem aktivira vse potrebno, da bom spet zdrav. To je pomembno.

Kako pa je s tehniko plavanja v mrzli vodi? Na kaj morate biti pozorni?
Tehniko je treba vsekakor spremeniti. Mora biti drugačna kot pri bazenskem plavanju. Tam poskušaš ohranjati moč zaveslaja, da ne vlečeš v prazno. Tu pa ... daljša, ko je disciplina, bolj prazen mora biti zaveslaj in bolj pasivne morajo biti noge. Ko te enkrat zakisli, je namreč konec. Res je konec, ker ko skočiš v mrzlo vodo, gre v možgane signal, da je mrzlo, zato začenja vsa kri pritekati v notranje organe, da jih kri zavaruje. Kar pomeni, da plavaš brez krvi v okončinah. In če ni krvi v okončinah, ni kisika in začne se nabirati mlečna kislina. In potem – si mrzel (smeh). Lahko samo še končaš.

Že večkrat ste bili svetovni prvak v zimskem plavanju, postavili ste tudi svetovni rekord. Imate tudi letos kakšne visoke cilje?
Ne. Letos sem se odločil za malo drugačen izziv. Nisem se nič pripravljal. Le občasno sem šel za nekaj minut v mrzlo vodo. V bazenu nisem nič nabiral kilometrov. Moj izziv je, da želim ravno zato, ker se nisem nič pripravljal, videti, kaj se bo zgodilo. Igral bom vlogo opazovalca

Rekordi torej ne pridejo v poštev?
Daleč od tega, da sem jih zmožen plavati. Rezultati bodo veliko slabši kot pred tremi leti. Plavalne kondicije ne moreš nabrati drugače kot s plavanjem. Sem pa ohranil tisto tekmovalnost in želim dati še vedno vse od sebe. Potem tudi ne bom razočaran, če ne bom zmagal.

Leta 2010 ste že končali kariero in zapadli v slabo družbo, tudi v zapor ste morali. Šli ste skozi pekel, preden ste se spet dvignili. Ste kdaj razmišljali, kako bi lahko marsikaj naredili drugače in morda dosegli tudi več uspehov kot plavalec?
To so pa strupena vprašanja. Kaj bi bilo, če bi bilo ... Nočem se potapljati v sifon teh misli, iz tega ne pride nič dobrega. Kot sem rekel, živeti je treba tukaj in zdaj.

Svetovni rekord v plavanju pod ledom znaša že več kot 100 metrov. Vas mika, da bi se preizkusili tudi v tej zahtevni disciplini? Ste že poskusili?
Sem, v Belopeških jezerih in v jezeru Jasna pri Kranjski Gori. Glavo sem potunkal in plaval nekaj metrov pod ledom. Lahko le povem, da to, kar čutiš v telesu, je v glavi krat deset. To je nora bolečina. To spet zahteva posebno pripravo, saj hitro izgubiš orientacijo. Kako naj vam sploh to opišem? Kot da bi ti dal nekdo glavo v primež in jo začel obračati. Nepredstavljivo. Že samo zaradi te bolečine se lahko močno ustrašiš, in to ni v redu.

Vam je pa vseeno uspelo narediti privlačen posnetek za Instagram ...
Bilo je zelo slikovito. Zaledenelo jezero Jasna, na katerem so se sprehajale race. Šel sem v vodo, boksnil v led od spodaj in zlezel ven, ampak sem se pri tem močno porezal. Roka je bila popolnoma krvava. Pravzaprav se ni izplačalo (smeh).