28-letna plavalka Gorenjske banke Radovljica bo avgusta v Riu nastopila že na četrtih olimpijskih igrah in upala na prvo uvrstitev v finale. Priznava, da zaradi prazne blagajne PZS-ja pripravljalno obdobje ni bilo takšno, kot bi moralo biti, vseeno pa je hvaležna, da je lahko za spremembo trenirala v Arizoni. Prvi resni preizkus pripravljenosti jo čaka na evropskem prvenstvu v Londonu, ki se bo začelo ta konec tedna, plavalci pa bodo na vrsti od 16. do 22. maja.

16. maja se bo začel bazenski del evropskega prvenstva, na katerem ste leta 2004 osvojili bronasto medaljo na 400 metrov mešano. Kakšni so spomini na Madrid 2004?
Kako daleč je že to! Bila sem še mladinka in komaj se tega še spomnim, a bila je prva medalja z velikih tekmovanj med člani in poleti so sledile še olimpijske igre. Tista medalja je bila nepričakovana in se nisem niti zavedala, koliko to pomeni. Če bi jo zdaj osvojila, bi bila bolj vesela kot takrat.

Imate za tokratno evropsko prvenstvo kakšne posebne cilje ali pa bo to le etapa na poti do Ria?
Zame je to le vmesna etapa do Ria, saj se na tekmovanje nisem posebej pripravljala. Če bi bila v top formi že zdaj, bi se težko pripravila še za olimpijske igre. Vsekakor bo to dobra tekma za trening, ne pričakujem pa nekih posebnih rezultatov.

Evropsko prvenstvo bo v Londonu, v bazenu, kjer so bile zadnje olimpijske igre. Se veselite vrnitve na olimpijsko prizorišče?
Se, saj sem takrat zelo dobro plavala in je bil užitek tekmovati. Bazen mi je bil všeč, takrat je bil hiter, upam, da je danes tudi.

Plavalci radi rečete, da je kakšen bazen hiter. Je res kaj na tem, da so nekateri bazeni hitrejši?
Odvisno od posameznika, ampak v nekaterih bazenih imaš res občutek, da si hiter. Meni se zdijo hitri tisti bazeni, ki niso globoki in imajo ploščice, medtem ko se mi zdijo montažni bazeni, ki jih vedno pogosteje postavljajo, počasni.
So bile priprave na olimpijsko sezono kaj posebnega?
Morda to, da smo šli prvič na višinske priprave v Arizono, kjer je nov bazen. Bilo mi je všeč, dobro sem trenirala. Dobrodošla izkušnja, nekaj novega je bilo, do zdaj smo namreč trenirali v treningbazi v Španiji oziroma Franciji in sem se že malce naveličala.

Bi lahko rekli, da ste se pripravljali bolje kot pred štirimi leti?
Ne, takrat je bilo več priprav kot letos, a žal Plavalna zveza Slovenije nima dovolj denarja, da bi nam omogočala več priprav na tujem. Konkurenca je skoraj vso olimpijsko sezono na pripravah, mi pa si tega ne moremo privoščiti in moramo večinoma trenirati doma, kar ni isto. Veliko motečih dejavnikov je in se težko osredotočiš zgolj na trening.

Kako, da vam PZS ne more niti v olimpijski sezoni omogočiti najboljših razmer? Plavanje vendar ni tako drag šport ...
Sponzorjev skorajda ni, denarja je malo, zato si ne moremo veliko privoščiti, težko pa je potem konkurirati najboljšim. Nekako se trudimo ... V Radovljici imam sicer povsem v redu razmere, razen pozimi, ker je pod balonom zrak slabši, dihanje pa oteženo. Prevroče je in to me moti, se pa zavedam, da mora biti zaradi tečajev, ki jih imajo otroci, toplo. Toda če si dve uri na pulzu 170 ali 180, se hitro prekuriš.

V razmerah, kakršne so v slovenskem plavanju, je pravzaprav čudež, da pri 28 letih še niste končali kariere ...
Ja, moraš imeti res rad plavanje, da vztrajaš. Če ne bi bila zaposlena pri Slovenski vojski, skoraj zanesljivo ne bi več plavala, saj ne bi imela za preživetje. Ni lahko biti plavalec v Sloveniji.

Redko kdo v Sloveniji sploh ve, da bo ta mesec evropsko prvenstvo v plavanju.
Vedo le tisti, ki plavajo. Razumljivo, plavanje ni prav priljubljen šport v Sloveniji in ni dovolj zanimivo za medije. Po drugi strani pa je na olimpijskih igrah to najbolj gledan šport, konkurenca je nenormalna, na SP-jih nastopa 200 držav ...

Vaše sodelovanje s trenerjem Miho Potočnikom je nekaj posebnega v slovenskem športu, saj sta skupaj že dvajset let. Vas še pokliče "Angelca", kadar je posebej zadovoljen z vašim plavanjem?
Še.

Pogosto?
Kakor kdaj. Je pa Miha tudi selektor reprezentance in je letos še posebej obremenjen, saj na PZS-ju ureja številne stvari in je znan kot velik deloholik, zadnje čase je zelo obremenjen in občasno tudi živčen. Ima vedno visoka pričakovanja, sploh na treningih.

Zna biti tudi zelo jezen na vas, povzdigne kdaj glas?
Tudi zadere se kdaj. Najin odnos je poseben, skoraj tako kot med zakoncema. Zelo ga spoštujem, a mu tudi kaj rečem nazaj, čeprav mi je potem žal.

Se kdaj zgodi, da spora ne pozabite takoj in se naslednje jutro na treningu niti ne pozdravita?
Tudi to se zgodi.

V preteklosti ste že priznali, da imata z Miho Potočnikom oba težek značaj. Podobna zgodba je bila pri Tini Maze in Andrei Massiju, toda zdelo se je, da so prav vsa ta nesoglasja tudi gonilo napredka ...
Miha je res najboljši trener in ga spoštujem, a stara sem 28 let in kdaj bi rada videla, da bi me poslušal. Vsekakor pa mora predvsem plavalec poslušati trenerja.

Tisti spor na svetovnem prvenstvu leta 2011 v Šanghaju je bil verjetno preveč napihnjen?
Seveda. To je bil čisto navaden spor, ki jih je na treningih veliko. Skratka, vse, kar je sledilo v medijih, je bilo pretirano in nepotrebno.

Sara Isaković je imela pred Pekingom 2008 ob postelji listek z napisom, kaj si želi doseči na olimpijskih igrah. Imate tudi vi kaj podobnega?
Listka ravno nimam, imam pa zagotovo določene cilje, ki jih nosim v glavi, kar mi tudi olajša naporne treninge.

Nam zaupate, kakšni so ti cilji?
Ne bi želela govoriti na glas, ampak, saj veste, na prejšnjih olimpijskih igrah sem bila deseta, zelo malo mi je zmanjkalo do finala ...

Tudi na lanskem svetovnem prvenstvu v Kazanu ste bili blizu finala. Osvojili ste 9. mesto na 400 metrov mešano in bili od finala oddaljeni le 19 stotink. Takšni razpleti kar bolijo, kajne?
Lani me je res potrlo. Na teh velikih tekmovanjih sem vedno okoli 9. ali 10. mesta. Želim si uvrstitve v veliki finale, a po drugi strani je lahko tudi 9. mesto motivacija, saj veš, da si blizu najboljši osmerici.

Ste kdaj poskusili, da bi si trening popestrili s poslušanjem glasbe? Najbrž to obstaja tudi za plavalce ...
Obstaja, ampak tega ne prakticiramo, ker moraš biti zelo osredotočen na trening, paziti na tehniko, šteti zaveslaje. Morda se zdi dolgočasno plavati po pet ur vsak dan, a vmes moraš tudi razmišljati in če bi poslušala glasbo, bi bilo moteče, pa še trenerja ne bi slišala.

Ste pri 28 letih v najboljših plavalnih letih?
Težko je reči. Zelo rada bi videla, da bi bila s to glavo štiri leta mlajša. Trenirati je zdaj teže, nisem več najmlajša in se že pozna na regeneraciji. Težje zdržim treninge, imam pa več izkušenj.

Kateri svetovni rekord v ženskem plavanju se vam zdi najneverjetnejši?
Katie Ledecky na 800 prosto (8:06,68). Neverjetno in rada bi vedela, kako ji to uspeva. Na 400 in 800 je že v primerjavi z drugouvrščeno razred zase.

Bo Michael Phelps v Riu še obogatil zbirko zlatih medalj?
Ne vem, kako je pripravljen, a gotovo ne bi šel na olimpijske igre, če ne bi vedel, da je sposoben osvojiti kolajno. Brez medalje ne bo prišel domov.

Številni slovenski plavalci so se odločili za študij v ZDA. Zakaj vi niste med to elito?
Kar nekaj ponudb sem imela, a se nisem odločila. Ne vem, preveč rada sem v Sloveniji in težko bi šla v ZDA za štiri leta.

Jezik vam gotovo ne bi delal težav, saj ste menda precej nadarjeni za jezike. Ste se res naučili špansko ob TV-novelah?
Drži. Ko sem bila mlajša, sva z babico gledali španske nanizanke, tako da razumem špansko.

Blizu vam je tudi španski nogomet, kajne?
Od nekdaj sem za Real in tudi v finalu Lige prvakov bom, čeprav spoštujem Jana Oblaka in se je v polfinalu res izkazal. Ena izmed mojih želja je, da grem po koncu kariere na Santiago Bernabeu na tekmo Reala, želim pa tudi v Los Angeles. Navijam za Kingse, saj je Anže Kopitar moj bratranec.

Kako to, da vas zadnje mesece ni več na Facebooku?
Ne maram preveč družbenih omrežij, zato sem se odločila, da me na Facebooku do olimpijskih iger ne bo, ostajam pa na Instagramu.

Tomaž Okorn