67-letni olimpijski zmagovalec v sabljanju iz leta 1976 in pravnik je leta 2013 nasledil Jacquesa Roggeja z osemletnim mandatom, zadnji štiriletni mandat bo končal leta 2025.

Bach je bil edini kandidat, dobil je 91 glasov, eden je bil proti, štirje pa so bili vzdržani. Prvi mandat je trajal osem let, po novih pravilih Moka pa bo zdaj zadnji mandat opravljal le še štiri leta.

Zaradi pandemije novega koronavirusa je njegov mandat lani zaznamovala prva prestavitev olimpijskih iger v zgodovini, v Tokiu jih bodo namesto lani pripravili letos, že čez leto dni pa bo Peking gostil še zimske olimpijske igre. Prav tako je bilo med njegovim dozdajšnjim vodenjem Moka opravljenih veliko reform, tudi z večjo vlogo nekdanjih športnikov in za enakost spolov.

"Ko ste me leta 2013 prvič izvolili za predsednika v Buenos Airesu, sem vam dejal, da bom vodil Mok v skladu z volilnim geslom, ki je bil enotno v različnosti. Tako bo tudi naprej, še naprej bom predsednik vseh. Moja vrata, ušesa in srce so vam vsem vedno odprta," je dejal Bach v prvi izjavi po razglasitvi izida volitev.

"V preteklih letih smo sprejeli številne reforme, soočili smo se s številnimi izzivi, ki so terjali težke korake, ti so vplivali na nas vse. To se me je osebno mnogokrat zelo dotaknilo, vendar sem s sodelavci dobil podporo in prijateljsko sodelovanje tudi v najtežjih časih, na kar računam tudi v prihodnje. Naša naslednja naloga bo, da olimpijsko gibanje pripravimo na svet po pandemiji novega koronavirusa. Pri tem bo izjemno pomembna solidarnost," je Bach na novinarski konferenci napovedal, da bi morali olimpijskemu motu "višje, hitreje, močneje" dodati še besedo skupaj.

Bubka popolnoma pogorel pred osmimi leti
Bach je deveti predsednik Moka postal v Buenos Airesu v Argentini 10. septembra 2013. Na 125. volilnem zasedanju olimpijskega gibanja je bil izvoljen med šestimi kandidati, največ do zdaj.

Preostali kandidati so bili nekdanji ukrajinski skakalec s palico Sergej Bubka, tedaj z 49 leti najmlajši kandidat, ki je imel med šesterico daleč največje športne uspehe, portoriški bančnik Richard Carrion, Singapurec Ser Miang Ng, diplomat in poslovnež iz Švice Denis Oswald, tudi pravnik in nekdaj bronasti olimpijec v veslaškem četvercu, ter Tajvanec Ching Kuo Wu, po poklicu arhitekt.

Bach je bil pred izvolitvijo podpredsednik Moka z bogato športno-funkcionarsko biografijo, zaradi katere je med šesterico veljal za najizkušenejšega. Član Moka je postal leta 1991, v svojem programu pa ni dajal velikih predvolilnih obljub. Vseskozi je bil zagovornik športnikov in njihovih pravic, zavzemal se za omejitev stroškov iger, pri čemer naj bi te postale bolj dostopne za številna mesta po svetu. Nekoliko je njegovo kandidaturo zasenčilo poročilo o sistematični zlorabi dopinga v Zahodni Nemčiji, čeprav je bil prav on tisti, ki je zahteval preiskavo dogodkov.

Zlato olimpijsko medaljo si je Bach priboril z ekipo ZRN-ja na sabljaškem tekmovanju OI-ja leta 1976 v Montrealu. Do položaja je kot prvi dobitnik zlate olimpijske medalje prišel že po dveh krogih glasovanja. Delegati so mu namenili 49 glasov, še najbližje mu je bil Carrion z 29, vsi drugi pa so jih dobili manj kot deset. Med najbolj razočaranimi je bil Bubka, ki je kljub športni slavi in seriji odličij ter svetovnih rekordov dobil le štiri glasove, vseeno pa je premagal Ching Kua, ki je izgubil že v prvem krogu.

Mok so morali v času dosedanjega predsedovanja Thomasa Bacha med drugimi zapustiti tudi nekdanji predsednik Mednarodne atletske zveze Senegalec Lamine Diack, nekdanji predsednik Evropskega olimpijskega komiteja Irec Pat Hickey, ki ga je nas čelu Evropskih olimpijskih komitejev nasledil Janez Kocijančič, ter član Moka in odbojkarski delavec Brazilec Artur Nuzman. Vzroki so bili korupcija, pranje denarja, preprodaja vstopnic ...

Mandat je zaznamovala tudi afera "ruski doping" iz Sočija 2014, kjer so Rusi pripravili zelo drage igre, podobno kot leta 2008 Kitajci v Pekingu. Pandemija je lani premaknila tudi finančno velik Mok, da je začel razmišljati o denarno bolj vzdržnih olimpijskih igrah v prihodnje.

Dozdajšnji predsedniki MOK-a
1894–1896 Demetrius Vikelas (Grčija)
1896–1925 Pierre de Coubertin (Francija) – odstopil je med letoma 1916
in 1919, ko je bil v prvi svetovni vojni pripadnik francoske vojske
1916–1919 Godefroy de Blonay (Švica)
1925–1942 Henri de Baillet-Latour (Belgija)
1942–1952 Sigfrid Edstrom (Švedska)
1952–1972 Avery Brundage (ZDA)
1972–1980 Michael Killanin (Irska)
1980–2001 Juan Antonio Samaranch (Španija)
2001–2013 Jacques Rogge (Belgija)
2013–2025 Thomas Bach (Nemčija)