Nekdanji predsednik državnega zbora je vse prej kot novinec v svetu šaha. Z njim se je pogovarjal novinar Televizije Slovenija Saša Jerković.

Najprej iskrene čestitke za izvolitev. Nam lahko na kratko poveste, koliko šahista je v vas, kako dober šahist ste in od kdaj ta ljubezen do šaha?
Ljubezen do šaha je že od mladega. Moj oče je bil tretjekategornik, tako da me je naučil. Potem sem šel svojo pot. Največ sem šah igral do fakultete, nekje moč prve kategorije, ne kaj več. Ljubezen do te igre in njeno razumevanje sta sestavni del tega, kar sicer počnem v življenju.

Ste pa tudi še dejavni na turnirjih ...
Naneslo je, da sem bil nekajkrat povabljen na turnir Slovenija šahira ‒ Gorenjka matira. To se mi je zdelo zanimivo tekmovanje, tako poskusiš, koliko še gre, in vidiš, da gre. Še zlasti, če ničesar ne pričakuješ. Če pričakuješ, so rezultati slabši.

Mnogi so bili prepričani, da boste v boju za predsedniško mesto šahovske zveze zlahka zmagali, a popolnoma zlahka ni šlo. Ste pričakovali, da bo, recimo, tretjina tistih, ki so proti vam?
Zelo težko rečem, kaj sem pričakoval, ker nisem poznal delovanja zveze in klubov od blizu. Prepričala sta me ekipa in program, za katerim stojim. Šli smo tudi na teren. Če ne bi šli na teren in ga razložili, bi bil lahko rezultat tudi drugačen.

Z nekaterimi sem se pogovarjal in so zelo pozitivno sprejeli vašo izvolitev. Pričakujejo drugačen, svež veter. Kaj vi mislite, zakaj je tako? Kaj ste jim ponudili, kaj je tisto, kar mislite, da lahko prinesete?
Predvsem sem nekdo, ki ni obremenjen s tistim, kar se je s slovenskim šahom dogajalo po osamosvojitvi. Po eni strani tako lažje poslušam in prisluhnem kritiki, po drugi strani pa mislim, da lahko skupaj naredimo še marsikaj za slovenski šah. Sebe vidim predvsem kot nekakšnega predstavnika v odnosu do države, Evropske unije, drugih šahovskih zvez, mednarodne federacije, tudi pokroviteljev. Do vseh teh je treba imeti transparenten in kredibilen odnos.

Predvsem v zadnjem obdobju se zdi, da razmere v slovenskem šahu niso bile ravno blesteče. Kateri so glavni problemi, s katerimi se je treba nujno spoprijeti?
Preprosto ni bilo jasne dodane vrednosti, ki naj bi jo nekaterim klubom, celo večini klubov, zveza predstavljala. Ker je usmeritev slovenskega šaha v mladinski, vrhunski in ženski šah, ta je sploh niša, ki smo jo lepo razvili, vendar se vsi klubi ne ukvarjajo ne z mladinskimi ne z ženskimi ekipami. Tisti tudi na javnih razpisih in od občin dobijo zelo malo in se jim zdi vse, kar prispevajo v proračun zveze, odveč. Ta razmerja je treba narediti bolj transparentna. Ne prisiljevati, ampak motivirati, da se bo baza slovenskega šaha vse bolj širila. Ne od osnovne šole, ampak že od konca vrtca, saj so pozneje drugi športi privlačnejši. Je pa zelo pomembno, da lociramo talente in da na njih gradimo. Neizkoriščena priložnost je tudi uvajanje šaha pri starejših generacijah po 60. letu, ker je šah eno najboljših zdravil proti demenci, ki je vse večji problem. To bi država morala razvijati, a ji pri dolgotrajni oskrbi ne uspe. Prizadevali si bomo, da bi s šahom in navdušenjem za šah prodrli tudi v domove za upokojence.

Sorodna novica Brglez na izjemno obiskani skupščini postal predsednik Šahovske zveze Slovenije

Šah kot izbirni predmet, šah tudi na fakulteti. Kako je s to idejo?
Te zadeve so razvite, saj so marsikje po šolah krožki. Izbirni predmet je ena izmed možnosti, ki obstaja. Na fakulteti se zadeva počasi prebija, torej je lociran kot možnost študija na fakulteti za šport. Zadeva sicer še ni bila prvič izvedena, tako da je treba preiti s papirja k dejanjem. Še bolj si bomo prizadevali za širjenje krožkov, ki bi jih vodili usposobljeni mentorji, ne pa kdor koli. To bi bilo treba povezati tudi s šahovskimi klubi. Gre za nekakšno logično nadgradnjo dela v krožkih, klubih in tako naprej.

Vem, da to ni popolnoma v domeni šahovske zveze, ampak gotovo marsikdo pričakuje vsaj pomoč. V Sloveniji ni več turnirjev na najvišji ravni, kot so bili nekoč, ko so pri nas gostovali tudi svetovni prvaki. Kaj lahko tu stori zveza? Lahko pričakujemo v prihodnosti s pomočjo zveze vsaj spodobno močen turnir?
Vsekakor ni zgolj na zvezi, da to naredi. Mora pa zagotoviti pogoje, da bi se to dalo narediti in seveda tovrstne pobude podpreti. Vsi turnirji, ki so preživeli, so v osnovi odvisni od dela entuziastov in v marsičem vezani na sponzorski denar, kolikor ga je mogoče dobiti. V času krize so te zadeve še bolj zamirale in preživeli so le odprti turnirji. Tu je mogoče nekaj narediti, a ne vem, ali od danes na jutri. Tu je treba videti, kako kredibilne nas bodo videli pokrovitelji oziroma kako nam jim bo uspelo predočiti pomembnost tega. Pa tudi družbenega in siceršnjega državnega priznanja šaha tako kot športa kot še marsičesa drugega.

Recimo, če sanjava. Koliko bi takšen turnir stal, če bi prišel zdajšnji svetovni prvak?
Ne, ne. Za to je poleg vseh stroškov treba dati dodaten honorar, pa še nekakšen motiv mora imeti. Torej moraš zbrati več vrhunskih svetovnih šahistov. To niso majhne zadeve in hitro znese do pol milijona evrov.

Kakšne so možnosti, da šahovsko olimpijado spet pripeljemo v Slovenijo?
Šahovska olimpijada pri nas bi bila, vsaj kar se organizacije tiče, vrh samostojnega slovenskega šaha. Trudili se bomo, da ustvarimo razmere, da bi bilo to sploh mogoče tako z delom znotraj mednarodnih šahovskih institucij kot na drugi strani, kako bomo sami razvijali slovenski šah, da bo imel nekakšno širšo družbeno podporo.

Evropsko ekipno prvenstvo je praktično pred vrati.
Da, leta 2021. Naslednje leto je veteransko posamično prvenstvo, na katerem ne pričakujemo zvenečih imen. Na ekipnem pač, saj zveze poskrbijo, da se prvenstva udeležijo najboljši. Letos imamo čez en mesec srednjeevropski pokal, na katerem bo sodelovalo deset držav.

Je člansko evropsko prvenstvo vaš največji izziv?
Težko rečem, da je največji. Zveza je le eden izmed členov, ki mora sodelovati s samim organizatorjem. Upam, da bomo našli skupni jezik in da bomo naredili najboljše, kar je mogoče.

Kaj bi bila vaša osebna največja zmaga na čelu šahovske zveze?
Po moje neka oblika družbenega priznanja in vključitev šaha v kurikulum tako v vrtce kot šole. Ne sicer na tem, da je obvezni predmet, ampak da je to predmet, s katerim se vsak učenec in učenka na neki način srečata. To bi ustvarilo družbeno bazo, iz katere bi razvijali kakovosten šah. Dodaten problem je, ko preideš s fakultete v poklicni šah. Zelo težko je živeti zgolj od šaha. Treba je najti načine, kako tistim, ki se hočejo ukvarjati z vrhunskim šahom, pomagati, da imajo tudi nekakšno socialno varnost.

Šah je čudovita igra. Nad kom ste se vi najbolj navduševali?
Nad Bobbyjem Fischerjem vsekakor. Ob njegovih partijah sem se naučil igrati šah.