To je bil šele tretji vzpon na ta najvišji neosemtisočak (7952 m), smer pa sta ocenila z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Zgornji del grebena je bil vrtoglavo oster in strm, eden najzahtevnejših raztežajev pa je bil prav zadnji, ki ju je 4. avgusta 2024 pripeljal na 15. najvišjo goro na svetu. Za vzpon in vrnitev v bazni tabor sta potrebovala sedem dni.

Uigrana slovensko-britanska alpinistična naveza Česen (Alpski gorniški klub) in Livingstone se je po dveh letih, odkar jo je k umiku prisililo slabo vreme, vrnila na Gašerbrum III in tokrat ji je uspelo doseči vrh. Ideja za vzpon se je Česnu porodila že leta 2016 z Luko Lindičem po plezanju na Broad Peak in Gašerbrum IV. Česen je pred dvema letoma k projektu povabil prijatelja Livingstona, a jima je takrat vreme prekrižalo načrte. "Morala sva sprva prilagoditi smer vzpona na severno stran gore, pozneje pa že relativno visoko (okoli 7800 metrov) premoč priznati naravi in sestopiti v dolino. V projekt sva vložila ogromno energije in časa. Tudi zato sva se letos odločila, da poskusiva ponovno. Sicer v samem bistvu nisva dosti spreminjala taktike, a sva vseeno upala, da bova znanje in izkušnje, pridobljene na gori, lahko obrnila v svojo korist," je za Planinsko zvezo Slovenije povedal Česen.

Gašerbrum III je kljub zavidljivim 7952 metrom redko obiskana gora. Do prvega vzpona nanj leta 1975, opravili so ga poljski alpinisti Wanda Rutkiewicz, Alison Chadwick-Onyszkiewicz, Janusz Onyszkiewicz in Krzysztof Zdzitowiecki, je bil eden najvišjih nepreplezanih vrhov na svetu. Na najvišji neosemtisočak se je pozneje povzpela le še španska naveza, in sicer leta 2004 po smeri prvopristopnikov. Leta 1985 je škotska naveza poskušala nekaj podobnega kot zdaj slovensko-britanska, a ji ni uspelo doseči cilja, tako da je Česnu in Livingstonu uspel šele tretji vzpon na Gašerbrum III, ki je tudi prvi po zahodnem grebenu.

V podrobnem poročilu škotskih plezalcev sta prebrala, da sta ob umiku tik pod grebenom pustila kolut vrvi. Ko sta drugi dan Česen in Livingston začela plezati, nista mogla verjeti svojim očem, ko sta zagledala vrv: "Tam je ležala, lično zvita, obtežena z manjšo skalo, kot da se ni nič zgodilo. Zob časa ji je v 39 letih oglodal le barvo na zgornji strani, na spodnji pa je še nakazovala, da je bila nekoč modra. Najdena vrv je tudi nakazovala začetek resnega plezanja. Če smo čisto pošteni, je težko govoriti o presežkih kakršnih koli užitkov nad sedem tisoč metri. Kljub temu se je na trenutke zdelo, da je plezanje (skoraj) uživaško in zlasti zgornji del grebena je bil vrtoglavo oster in strm. Proti koncu drugega dne plezanja v območju grebena je ta postal prepaden in prestrm. Nekje na višini, na kateri je škotska naveza obrnila, sva se midva z enim spustom po vrvi preusmerila na severni del grebena. Po neskončnih delikatnih prečkah, posutih s 'cukrastim' snegom, sva pod vršno skalno glavo, na višini 7800 metrov, začela izkopavati poličko za bivak. Nikakor ni hotela biti dovolj široka in na koncu sva se morala sprijazniti z odprtim sedečim bivakom neugodno visoko. Ko zdaj pomislim za nazaj, še kar ekstremna noč, takrat pač dana situacija, ki jo sprejmeš."

"Ko sva naslednje jutro gazila strm, globok in povsem nepredelan sneg, sem si sam pri sebi mislil, da je to nekaj najbolj demotivacijskega, kar sem doživel. Tudi hlastanje za tisto nekaj zraka, ki ga je na tej višini še ostalo, ni bilo ravno v veliko pomoč. Težko je v vsem tem mozaiku spominov, ki so nama še ostali v podhranjenih možganih, izločiti ključna mesta. Ampak eden od bolj sitnih raztežajev je bil prav zadnji skalni, najmanj 7900 metrov visoko. Ni šlo za nikakršno previsno mesto, ampak kombinirani raztežaj, kjer si kot maček zataknil svoje kremplje derez in cepinov v preperelo skalo, poprhano s snegom. Noben krempelj ni držal celotne teže, o kakršnem koli varovanju pa sva že takoj nehala razmišljati. Toma sem v šali vprašal, kako oceniš tak raztežaj. Strinjala sva se, da ga preprosto ne moreš," je slikovito opisal 42-letni Kranjčan.

"In vrh? Tega sva dosegla sredi popoldneva, 4. avgusta. Objela sva se, se fotografirala in nasmehnila. Za kaj več nisva imela ne volje ne energije. Malo naju je razočaralo megleno vreme. Pa ne toliko zaradi razgledov, ampak nisva bila čisto prepričana, v katero grapo morava zaviti za sestop. Sestopala sva namreč proti Gašerbrumu II, kjer sva se na višini okoli 7400 metrov priključila normalni smeri na omenjeno goro. Sestop sicer ni minil brez nevšečnosti, ampak nič posebej pretresljivega. V dveh slabih dneh sva bila nazaj v baznem taboru. Srečna, da sva pod streho spravila tako ogromen projekt, ki sva ga začela pred dvema letoma? Zagotovo nekje globoko. Čutila pa sva bolj ko ne le izčrpanost," je dodal Česen, ki poudarja, da je bil največji izziv te odprave zanj "potrpljenje, sicer pa še nikoli ni bil fizično tako 'zdelan' kot tukaj. Mislil je, da so to mogoče že leta, vendar je imel Tom enake občutke, čeprav je desetletje mlajši."