40-letni Čop, legenda slovenskega športa, je pretekli konec tedna končal kariero. Poslušalci Vala 202 so ga izbrali za ime tedna, ob tej priložnosti pa je nastal naslednji intervju.

Iztok Čòp ali Iztok Čóp? Kakšen je pravilen naglas?
Iztok Čóp (kot v besedi kos, op. a.). Kmalu sem obupal. V srednji šoli sem bil še vztrajen pri profesorjih, potem pa sem nekako obupal in nisem želel več nikogar popravljati.

V vaši navadi sicer ni, da bi obupali, kajne?
Treba je oceniti, kje je treba vztrajati in kje je bolje popustiti in ne izgubljati energije.

Ko ste se poslavljali, ste novinarjem rekli: kaj me boste še vprašali, saj ste me že vse. Bi še na kakšno vprašanje radi odgovorili?
Ne vem. Če je kaj takega, da hočem povedati, to stlačim v pogovor ne glede na vprašanje oziroma speljem pogovor v svojo smer.

Veste, koliko Čopov je v Sloveniji?
Ne vem.

409. Veste, v koliko jezikih vas obravnavajo na Wikipedii?
Ne.

V osmih jezikih! Kakšne načrte imata zdaj vaši hčerki?
Mislim, da bo za njiju nekaj novega to, da se bo dogajanje umirilo. Blazno sta uživali zadnje dni. Če je ati v središču pozornosti, si tudi onidve veliko dovolita in mislita, da sta bolj pomembni kot drugi otroci. Blazno sta uživali v tem. Sicer pa je Ruby, starejša, zadnjič že izjavila, da bo ona začela veslati. Ker če je ati nehal, bomo njo gledali na tekmah.

Sta hčeri že zapisani športu?
Za zdaj še ne. Prisegam na dobro staro potepanje po vasi, vaško jago, kot sem jo jaz doživel. Preživljanje popoldnevov pri moji mami to omogoča in mislim, da je to tisto, kar trenutno potrebujeta. Na začetku šolskega leta sem jima dal na izbiro en šport. Bomo videli, kaj bosta izbrali. Žal mi je, da na šoli ni gimnastike.

Kdaj športnik postane legenda? Se vi imate za legendo?
To bo pokazal čas. Dokler sem bil aktiven športnik, o tem nima smisla razmišljati. Naj ocenijo drugi. Pustiti moraš za seboj več kot le dobre rezultate. Upam, da mi je to uspelo oziroma da to še ni ves vtis, ki sem ga pustil.

Koliko vam je zmanjkalo, da bi nastopili na zimskih olimpijskih igrah v Torinu 2006?
Mislim, da kar precej. Če bi vztrajal še eno zimo, bi se morda še pririnil do reprezentance. Na zimske olimpijske igre je lažje priti glede na nacionalne kvote, ker je manj športnikov. Moj cilj ni bil, da pridem tja in tekmujem z eksoti, ampak sem želel priti v prvi dve tretjini nastopajočih. Spoznal sem, da je to malo utopičen cilj, in se odločil, da se povsem posvetim veslanju. Je bil pa ta izlet v smučarski tek dobrodošel za veslanje. Ogromno sem se naučil alternativnega treninga, bil sem psihično bolj svež. Priporočam vsem, da smučarski tek vključijo v del treninga.

Bi znali narediti pručko ali veslo?
Težko. Malo dolgo bi trajalo. Pručka, ki sem jo v srednji šoli naredil za prakso, še vedno pri mami služi svojemu namenu. Je pa to eden redkih kakovostnih izdelkov iz mojih rok in je "dal skozi" enega otroka, ki je odraščal. Precej je prestala.

Nimate nič s tistim mizarstvom Iztok Čop, ki je na Jesenicah?
Ne, bil pa je moj soimenjak le leto ali dve za menoj na šoli. Enkrat sva se srečala, ker je nekaj delal moji tašči in se je zabaval, ker je ...

... dobil ogromno naročil na vaš račun?
Ne naročil, ampak 'fan-mailov' in prošenj za avtograme.

V mizarstvu se torej ne vidite?
Z veseljem bi to delal za hobi, če bi imel čas. To je poklic, s katerim bi se z veseljem ukvarjal, če ne bi bil toliko časa v veslanju. Imel sem načrt, da bom po svojem 25. letu odprl svojo mizarsko delavnico.

Se vidite v vlogi predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije?
Za zdaj o tem ne razmišljam. Do volitev sta še dve leti. Korektno bom poskušal oddelati tiste funkcije, ki jih imam v izvršnem odboru, v odboru za vrhunski šport in v komisiji športnikov pri olimpijskem komiteju.