Ja, takšen je vtis o slovenskem alpinizimu, ko pritisnete na svojega daljinca.

Medijska slika pa je – kot mnogokrat – izkrivljena: najboljša slovenska alpinista zadnjega desetletje in pol sta brez dvoma Humar in Marko Prezelj, zlata alpinistična leta Andreja Štremflja pa so se že iztekla. Morda še niste slišali za Prezlja, saj pleza v tišini gora, strastno fotografira, in ima dva zlata cepina – najvišje alpinistično priznanje na svetu. Prezelj to in druge nagrade prezira: pravi, da vzponi niso primerljivi med seboj. Da ga ni junaka na svetu, ki bi lahko podelil zlato ali bronasto kolajno za najboljši vzpon v letu. Prav Prezelj je precej pripomogel, da so Francozi podelitve zlatih cepinov začasno celo ukinili.

Ob podelitvah nagrad so vedno pripombe: pa naj gre za kulturne, glasbene, filmske, menedžerske, lepotne ali alpinistične. A večina se strinja, da je bolje, da nagrade so, čeprav ne absolutno pravične, kot pa da jih ni, saj so nagrade promocija za panogo.

Humar: Kamnik je tudi Zgornja Foušija
Tako Humar kot Prezelj sta doma iz Kamnika, plezala in živela pa sta drug mimo drugega, čeprav sta stanovala le nekaj sto metrov narazen, kot se je Humar slikovito izrazil: v Zgornji Foušiji. Prezelj pleza v romantičnem, tihem slogu sredi deviških sten, Humar (v prav takšnih stenah) v soju žarometov, da si je na tak način lahko pokril stroške odprave. Oba pa sta preplezala številne drzne, vrhunske smeri v najbolj zahtevnem slogu. O rivalstvu Prezlja in Humarja je hrvaški Himalajec Stipe Božič duhovito pripomnil: "Humar morda ni najboljši alpinist v Kamniku, je pa zagotovo med najboljšimi na svetu."

Grošelj ni skregan z vsemi
In zakaj ob najbolj odmevnih vrhunskih dosežkih novinarji za mnenje povprašamo Vikija Grošlja: ker je izvrsten poznavalec himalajstva, ker alpinstične vzpone drugih spremlja brez zavisti in s pozitivnimi mislimi, saj ve, da so dobri slovenski vzponi v prid vsem, predvsem pa Grošelj, v nasprotju z drugimi alpinisti, ni vsevprek skregan. Vendar pa alpinistično za Grošlja, ki, letom primerno, ni več v vrhunski plezalni formi, velja predvsem: dober alpinist je živ alpinist.

Po Humarjevi smrti nič več ne bo tako, kot je bilo: njegov odhod bo spremenil slovenski alpinizem, ki ga je v zadnjem času javno najbolj predstavljal prav Humar in pustil svoj pečat. Novega Tomaža Humarja ne bo več: karizmatičnega, kontroverznega, ki je poleg plezanja imel tudi retorične in organizacijske sposobnosti, da mu ni para na svetu. Še zdaleč pa s tem ni konec slovenskega alpinizma: ob Marku Prezlju ki seže povsem v svetovno špico in ima izjemen ugled v strokovni alpinistični javnosti – se na odpravah kalijo mlajši.

Franci Pavšer ml., Jutranja športna zgodba na Valu 202