Pri krovni Zvezi za šport invalidov Slovenije ‒ Slovenskem paraolimpijskem komiteju so pripravili novinarsko konferenco na fakulteti za šport. Na njej sta Đurić in Fabčič še enkrat pojasnila glavne vzroke za konec aktivnega udejstvovanja v športu, povedala pa tudi, da bosta skušala še naprej ostati povezana s športom.

Đurić ne bi bil več zmožen celotnega trenažnega procesa
Đurić je nastopil na dveh paraolimpijskih igrah, leta 2012 v Londonu in 2016 v Riu. V Braziliji je za las ostal brez medalje s četrtim mestom na 200 in 50 metrov prosto, v Londonu je bil najvišje na petem mestu. Je pa tudi dvakratni svetovni prvak (v letih 2013 in 2018), v bogati zbirki ima še številne druge medalje.

"Ko se je zgodil ta 16. marec, sem počasi uvidel, da zadeve ne bodo enostavne. Videl sem, da ne bi bil več zmožen celotnega trenažnega procesa. In če ne moreš sodelovati pri tem z vsem srcem, je bolje, da svoje mesto prepustiš tistim, ki imajo več motiva," je neposredni vpliv koronakrize na odločitev pojasnil Đurić.

"Za nami je vse več mladih in prepričan sem, da bodo njihovi uspehi še večji," ga ne skrbi za nadaljevanje paraplavalne tradicije v Sloveniji. Med krizo je imel čas tudi za razmislek o tem, kaj mu je ukvarjanje s športom prineslo: "Spoznal sem ogromno pozitivnih ljudi, šport mi je ogromno dal. Iz vaškega fantiča sem se razvil v svetovljana, prepotoval sem ves svet ... Mislim, da sem lahko ponosen na svoje dosežke," je še dodal 31-letni plavalec.

Fabčič odličen plavalec in kajakaš, zdaj ga zanima lokostrelstvo
Fabčič je pojasnil, da Đuričeva odločitev ni neposredno vplivala nanj. "Hotel sem končati že lani. A za letos smo imeli zelo dober program, mislim, da bi bila uvrstitev v Tokio realna. Korona je vse podrla, malo sem sprva še treniral na ergometrih, a ni isto," je pojasnil Fabčič, ki je kot zdravnik imel vse manj časa za šport, med koronakrizo pa je ugotovil, da si želi več časa posvečati družini.

Fabčičeva športna zgodba je zanimiva tudi zato, ker je bil uspešen v dveh panogah. Prva kariera je bila plavalna, ko je med drugim leta 2008 nastopil tudi na igrah v Pekingu in bil šesti na 100 m prsno. Po študiju je nato končal ta del športne kariere, a ga je šport spet premamil in leta 2013 je sedel v kajak. Ob pomoči Kajakaške zveze Slovenije je bil vodilni v športu parakajakašev v Sloveniji, nastopil je tudi na igrah v Riu 2016 in bil šesti v šprintu.

"Vrhunec moje kariere je bil Peking 2008, potem pozneje ni bilo več toliko časa za tekme, leta 2010 sva bila z Darkom zadnjič skupaj na tekmi. Potem sem ob pomoči Andreja Jelenca naredil prve zavesljaje in bil uspešen tudi v Riu," je na kratko svojo športno zgodovino opisal Fabčič.

Zanimivo pa je, da se zdaj loteva še tretjega športa. A namige o morebitnem nastopu na tekmovanjih je (za zdaj) še v smehu ovrgel. "Začel sem se ukvarjati z lokostrelstvom. Ne vem, kam me bo to pripeljalo. Za zdaj je bolj ljubiteljsko, me je pa pritegnilo. In ima veliko prednost, ker lahko treniram doma na travniku za hišo, pa še v družbi hčerke, ki tudi trenira, lahko združim prijetno s koristnim."

Ob njuni strani je bil dolga leta tudi Boro Štrumbelj, nekoč kot plavalni trener, če bi se stvari razvijale po pričakovanjih, bi bil letos v njuni družbi vodja ekipe na igrah v Tokiu. "Delo z njima je bila šola življenja, šola športa, ekipnega dela. Oba sta vrhunska športnika, marsičemu sta se odrekla. Šport invalidov je vrhunski šport. Upam pa, da ta današnji konec ni konec in da se še vidimo v kakšni drugi vlogi," jima je ob tekmovalnem slovesu dejal Štrumbelj.