Med prireditelji se je izjemno težko obdržati, Odprto prvenstvo Slovenije v namiznem tenisu je v Velenju že 11. zapored. Turnir v Šaleški dolini navrže okrog 300.000 evrov stroškov, ki jih za šport, kot je namizni tenis, ni lahko zbrati. Pa tu ne gre za nobeno podcenjevanje morda celo najbolj množične športne discipline na svetu, ki je tudi znotraj olimpijske družine. Prej gre za stanje duha pri nas in poglede na šport, ki v ospredje silijo zgolj in samo tisto, kar je najboljše.

Letos brez elite v spidveju
Prireditelji v Velenju se enostavno ne dajo in ostajajo ob boku tistih, ki se trudijo tudi v drugih športih. Iz te plejade so letos izpadli Krčani, saj v tem letu na ovalu, ki nosi ime po kmečkem puntarju Matiji Gubcu, ne bodo zagrmeli motorji brez zavor. Večina drugih tekmovanj ostaja klasika vsakoletne domače športne ponudbe z najboljšimi s svetovnih lestvic.

Visok položaj Planice
Najbrž je znotraj vseh tistih, ki se trudijo, da na svoje pridemo tudi slovenski športni zanesenjaki, na prvem mestu Planica in težko bo kdaj drugače. Po drugi strani večina razmišlja, da je prav v Zgornjesavski dolini zaradi pomena prireditve tudi najlaže zbrati sredstva. Je pa teh zagotovo pri Planici največ, tako da tudi njim ni lahko.

Velik pomen prostovoljcev
Ob vsem je izjemno pomembno, da imajo prireditelji vseh teh slovenskih športnih prestižev na voljo tudi ekipe posameznikov, ki so resnično vse skupaj pripravljeni opravit za malico, kot bi temu lahko rekli. Njihovega dela se namreč na nagradi. Izjema je morda le kakšno skupno druženje ob koncu uspešno izpeljanega tekmovanja. Tako organiziranost skupin nam marsikdo zavida in vsaj pri namiznem tenisu je tako, da so neredko posamezniki vabljeni tudi v druge sredine, kjer sodelujejo kot svetovalci.

Tokič zablestel le dvakrat
Vsak prireditelj si seveda želi, da bi na domačem tekmovanju vse skupaj nadgradili tudi domači športniki. Velenje pri tem ni nobena izjema, vendar prav v Rdeči dvorani nimajo najbolj srečne roke. V našem namiznem tenisu se mora že nekaj časa staviti na Bojana Tokiča, ki pa je tu do zdaj blestel le dvakrat. Lani ga je premagala bolezen, letos pa že za uvod skoraj neznani ruski najstnik Aleksander Šibajev. Za rezervo so že tedaj, sredi popoldneva, večinoma vsi v dvorani iskali možnosti v igri dvojic. Toda tokratni velenjski turnir ni bil pisan na kožo bronastih z zadnjega evropskega prvenstva. Mlada korejska naveza je bila bolj zbrana, prav Korejci pa v Rdeči dvorani kažejo smer, ki jo ubirajo skoraj vsi. V glavah velikih reprezentanc je Rio de Jeneiro čez šest let.

Šest let od zadnje slovenske zmage
Bojan Tokič pa že v tem jutru še kako dobro ve, kakšno priložnost je zapravil včeraj, da bi se zares približal Bilijani Todorovič, ki je bila v Rdeči dvorani zadnja slovenska zmagovalka. Toda na turnirju brez naziva Pro Tour, od tega pa je že šest let.

Male iskrice ...
Kot vedno pa si bo vsak tudi letošnje Velenje zapomnil po svoje. Denimo Jonathan iz Ugande, ki je pri nas prvič videl, kako sneži, in otipal sneg. Tudi to je nekaj.