Le redki pa se ob tem spomnijo na tekmovanje Ultraman, ki prav letos praznuje svoj 25. rojstni dan; različico triatlonskega tekmovanja, ki je rezervirana le za redke: vsako leto se na tem testu vzdržljivosti duha in telesa pomeri le 35 povabljenih izbrancev, izjemnih atletov, ki že z udeležbo postanejo člani elitnega kluba. Slovenija je letos dobila tretjega Ultramana – po Urošu Velepcu, ki je bil celo svetovni prvak, in Miru Kregarju, ki zadnja leta na tekmovanju vedno kroji vrh, je bil med elito tokrat povabljen tudi Celjan Nino Cokan.

Čez deset podnebnih pasov
V treh dneh morajo tekmovalci v oceanu preplavati 10 km, potem skupaj prekolesariti 421 km in na koncu odteči še dvojni maraton ter tako v celoti obkrožiti otok: otok izjemnih naravnih nasprotij, tekmovalci v treh dneh prečkajo kar deset podnebnih pasov. Edinstveno.
Že ko se kakšen teden pred tekmo v Koni na zahodni strani otoka začne zbirati ultramanska družina (ohana po havajsko), je jasno, da gre za poseben dogodek – druženje starih prijateljev, ki so tekmeci le na progi, ves preostali čas pa si izmenjujejo izkušnje, pomagajo, družijo. Pravo aloha ozračje!
Skupna energija in prizadevanje za isti cilj
“Na kateri tekmi vsi udeleženci na koncu počakajo zadnjeuvrščenega? Na ultramanu je to del tradicije,” pravi Američanka Shana Armstrong, letos že šestič svetovna prvakinja, sicer pa tudi že zmagovalka kolesarske dirke čez Ameriko RAAM. In ne le na cilju, tudi na progi je med tekmovalci in spremljevalnimi ekipami čutiti skupno energijo in prizadevanje za isti cilj: premagati progo, bolečino, samega sebe in v še dovoljenem času priti na cilj. In to je vse prej kot lahka naloga, dosegljiva le najbolje pripravljenim.

Peklenski kilometri
Po 10 kilometrih plavanja v oceanu, boja z zahrbtnimi tokovi in visokimi valovi, tekmovalci sedejo na kolo in opravijo prvi del kolesarske preizkušnje s ciljem v nekaj več kot 1.000 metrov visokem narodnem parku ognjenikov. Največji nasprotnik je tu nasprotni veter, ki kolesarje večkrat dobesedno ustavi. Naslednji dan najprej sledijo skoraj 30-kilometrski spust do obale, vožnja skozi sveža polja lave, skozi tropski del otoka se potem preko prelazov prebijejo na severno stran otoka, kjer je zadnji dan štart zadnje, a hkrati najtežje preizkušnje: dvojnega maratona 84 peklenskih kilometrov čez polja lave v izjemni vročini.
Tik pred zoro se na štartu zberejo tekmovalci, ki so še ostali v konkurenci, z roko v roki sklenejo krog okrog starke, ki s pihanjem v školjko na vse štiri strani neba pomirja duhove in jih prosi, naj bodo s tekači usmiljeni. Vsak s svojimi mislimi malce spremlja obred in nekaj trenutkov pozneje začnejo preizkušnjo, ki bo odločala o zmagovalcu, pa tudi o tem, kdo bo še zmogel do cilja, ali pa bo telo enostavno odpovedalo in se bo sanjam treba odreči.

Tekmovanje, ki te spremeni za vedno
Miro Kregar je letos spet nastopil izjemno: po padcu v drugi etapi, kjer je dobil nekaj odrgnin, je dvojni maraton odtekel v času 6:20:07, kar je osupljiv dosežek, a vendarle dovolj le za drugo mesto. Naslov zmagovalca je ubranil Brazilec Alexander Ribeiro, Nino Cokan je kot novinec osvojil odlično osmo mesto.

Ultraman je tekmovanje za izbrance na pravljičnem otoku. Duh alohe je prisoten povsod, in ko ga enkrat okusiš, te nezadržno privlači. In zato se ne glede na ogromen vložek in relativno majhno odmevnost tekmovalci in tekmovalke z vsega sveta vračajo v ta sredi oceana izgubljeni raj. Uresničujejo svoje sanje, svoje cilje, mnogim je Ultraman spremenil življenje. Za vedno.

Tekst in foto: Tomaž Kovšca