Steno sta prejšnji mesec preplezali, potegnili Slovensko smer in dosegli višino 7590 metrov, kar je po mnenju Vikija Grošlja, ki je dekleti spremljal pri podvigu, največji slovenski ženski plezalni dosežek v Himalaji. "Bilo me je neskončno strah, da predvsem fizično ne bosta kos nalogi. Za takšne podvige moraš biti kot žival, Mojca in Irena pa skupaj nimata niti 100 kg. Bil sem presenečen, kako sta bili suvereni v steni. Zdelo se mi je , da se ju loteva že višinska pijanost, ker sta, ko poskus osvojitve vrha ni uspel, želeli še do roba stene, kar se mi je zdel nepotreben dodaten napor in tveganje, vendar sta vse opravili brezhibno," je za Radio Slovenija povedal Grošelj.

Poškodba bi pomenila smrt
Tržičanki sta plezali v alpskem slogu, Grošelj pa ju je ves čas spremljal z daljnogledom: "Iz baze sem ju opazoval in moraš imeti res dobre živce. Punci sta šli v steno sami. V gori takrat ni bilo nikogar, kar je dodatna psihična obremenitev. Vedeli sta, da jima nad višino 4800 metrov nihče ne more priti na pomoč. Resnejša poškodba, zlom roke ali noge, bi pomenil smrt. In to me je tako zelo očaralo. Že med klasičnim vzpenjanjem in alpskim slogom je svetlobna razlika. Odkar spremljam himalajska dogajanja, ne pomnim podobnega primerka v zgodovini. Da bi šli dve punci sami v himalajsko steno v alpskem slogu in suvereno preplezali 3.120 metrov stene v devetih dneh, potem pa se suvereno vrnili."

Poskušali že leta 2008
Vrha gore zaradi slabih razmer nista dosegli, saj nista mogli mimo skalne bariere. Če bi bilo tam malo več snega, bi prišli mimo in pot proti vrhu je bila na široko odprta. "O Nanga Parbatu sva sanjali nekaj let. Ko prvič zagledaš goro in steno, se ti zdi impozantna. Poskušali sva že leta 2008, takrat s tremi ameriškimi plezalci, vendar je bil poskus v Rupalski steni, kjer je plezal tudi Tomaž Humar, neuspešen. Želja, da še enkrat poskusiva, je bila vedno večja. Pridružili so se nama dr. Stojan Burnik, Nika Radjenović, Viki Grošelj, Stipe Božić in Joseph Stiller. Za cilj smo si zastavili vzpon po Kinshoferjevi smeri," je povedala Irena Mrak.

Kot da rezervni nogometaš ne bi bil na klopi
Nenavadno je, da odprava ni ostala skupaj do konca, saj so na koncu ostali le trije. Grošelj je bil kritičen do štirih, ki so odšli domov: "Ko so videli, da ne bodo mogli uresničiti ambicij na gori, so odšli domov, kar je zame nepredstavljivo. Nenazadnje smo bili vsi člani univerzitetne odprave. Včasih je bila odgovornost večja in nikomur ni padlo na pamet, da bi odpravo zapustil. To bi bila zanj blamaža, izobčili bi ga. Odnosi so bili sicer dobri, to je bila ena redkih odprav, na katerih se nismo kregali. Etično in moralno je, da podpreš ljudi, ki na tvoji odpravi poskušajo doseči nek cilj, pa čeprav ne sodeluješ. To je tako, kot da bi rezervni nogometaš pred finalom zapustil tekmo. Na srečo njihov odhod ni vplival na končni rezultat."

Stiskali sta se v eni spalni vreči
Irena Mrak in Mojca Švajger sta pričakovali, da bosta imeli manj težav z bivakiranjem. "Kazalo je, da so pod seraki police, kjer bi lahko postavili šotor, toda morali sva kopati v sneg, kar je vzelo eno do dve uri, da sva postavili zasilni bivak." V steno sta vzeli minimalno količino hrane, imeli sta le eno spalno vrečo, v katero sta se ponoči stisnili. Energije jima vseeno ni zmanjkalo: "S takšnim žarom in energijo še nikoli nisva plezali proti vrhu. Ko sva se po devetih dneh vrnili, se mi zdi, da sva še imeli rezervo za kakšen dan," je povedala Švajgerjeva.

Trenutek, ko je Grošlju zastal dih
Le enkrat je Vikiju Grošlju zastal dih - ko sta obe zdrsnili po ledu, na srečo pa se je končalo brez zlomov. "To je bil ključen del sestopa, kuloar pri 5.800 metrih. Razmere so se poslabšale, vedno bolj ledeno je bilo, s seboj sva imeli le 30 metrov vrvi, kar je onemogočalo sestop z vrvjo. zaradi utrujenosti in nesrečnega slučaja se je Mojci odlomila ledena plošča. Zdrsnila je v globino, jaz pa za njo. Drseli sva 150 metrov, a se je končalo zgolj s hudimi odrgninami. Imeli sva veliko srečo. Upali sva, da se to iz baze ni videlo, a ko sva prižgali satelitski telefon, je bilo takoj jasno, da so vse videli."

Povzeto po intervjuju za Radio Slovenija; Foto: Viki Grošelj