Te dni imamo priložnost podobno dilemo opazovati na kolesarski Dirki po Franciji. Ta je po upokojitvi serijskega šampiona Lancea Armstronga in številnih dopinških škandalih izgubila več zanimanja, letos pa je spet "v prvem planu". Veliki kavboj se je vrnil, po prvem tednu je nekoliko presenetljivo spet v igri za najvišja mesta. A če bo 38-letni kolesar želel na sam vrh, bo moral biti najprej najboljši s svoji ekipi.

Trije mušketirji na lovu na rumeno zlato
Astana je res šampionsko sestavljena. Po sedmi etapi vodi Italijan Rinaldo Nocentini, za njim pa so že trije vitezi moštva, ki nosi ime po kazahstaneskem glavnem mestu - Alberto Contador, Lance Armstrong in Levi Leipheimer. Tiho ravnotežje moči se je porušilo v petek, ko je karavana prvič zavila v gore, nekaj kilometrov pred ciljem je v skupini favoritov potegnil Contador in si pred preostalimi favoriti za rumeno majico prikolesaril nekaj sekund prednosti.

Contador ni kolesaril v skladu z načrtom
"Vem, da je bil Contador pod velikim pritiskom. Načrta se ni držal, vendar to navsezadnje niti ni pomembno," je svojega kolega in tekmeca posredno napadal veliki Armstrong. "Moja akcija ni bila noben udar. Nič posebnega nisem imel v mislih. Želel sem preprosto preveriti tekmece, do koliko akcije jim je," je svoj napad obrazložil mladi Španec.

Rivalstvo v Mclarnu prvič: Senna - Prost
Preostanek Toura je s tem le še pridobil zanimivost, poglejmo si še nekaj podobnih tekmecev v preostalih športih. Morda najbolj izrazit primer prihaja iz formule 1. Le kdo se ne spomni rivalstva iz konca 80. let, ko sta v McLarnu za volanom sedela Ayrton Senna in Alain Prost? Legendarna voznika sta zrežirala številna obtoževanja, napetost v moštvu in dva velika finala, ki sta se končala z obračunom v Suzuki, ko je eden izmed njiju namesto boja za naslov svetovnega prvaka končal v pesku (leta 1990 je Prost sicer vozil za Ferrari).

Rivalstvo v Mclarnu drugič: Hamilton - Alonso
McLaren je tudi v tem desetletju pričaral podobno dramo, leta 2007 sta se aktualni svetovni prvak Fernando Alonso in novinec Lewis Hamilton dolgo časa borila tako na stezi kot v medijih in številnih obtoževanjih. Na koncu sta oba potegnila "kratko", saj je po neverjetnem preobratu svetovni prvak postal Kimi Räikkönen v Ferrariju. Izkušnje iz preostalih sezon učijo, da je morda celo bolje, da v ekipi ni "demokracije", jasno določena razmerja (kdo je številka 1 in kdo 2) zminimizirajo možnost za neuspeh (v obliki morebitnih trkov ...). Nenazadnje 18 točk (za 1. in 2. mesto) ter slaba volja 2. voznika prinaša še vedno veliko več kot 0 točk (za odstop obeh) in veliko slabe volje pri obeh voznikih. Vprašajte le vse sovoznike Michaela Schumacherja. Nemec je ob nespornem talentu, dobrem vozilu in jasnih pravilih postal najuspešnejši voznik v zgodovini tega tekmovanja.

Bo EP 2009 prinesel spremembo v slovenski košarki?
Kaj pa moštveni športi? V nasprotju z individualnimi zvezdniki sicer igrajo za isto ekipo, a postavlja se vprašanje, kakšni so osebni cilji in motivi posameznih športnikov. Slovenska košarkarska reprezentanca je imela vedno velik potencial, ki je (vsaj v teoriji) vedno obetal realen boj za medalje na vseh tekmovanjih. A pogled v preteklost nas dobro opominja, da so košarkarji na velikih tekmovanjih vedno zaostali za lastnimi cilji in upi navijačev (temu so bili še najbliže v Beogradu). Dobri poznavalci razmer v slovenski košarki znajo veliko povedati tudi o samem odnosu košarkarjev. Nekateri se med seboj niso razumeli, prihajalo je do številnih zamer in obračunov, zadnja leta je tako vedno manjkalo pet ali šest vrhunskih košarkarjev, ki so navajali različne vzroke (poškodba, preutrujenost, iskanje novega kluba ...), v zakulusiju pa se je govorilo, da košarkar A ne bo igral, če se bo reprezentanci priključil košarkar B ... Vodstvo slovenske košarkarske zveze je pred EP-jem 2009 očitno presekalo gordijski vozel in v ekipo privabilo vse najboljše slovenske košarkarje. Upajmo, da bo novi reprezentanci pod taktirko Jureta Zdovca uspelo velik potencial prenesti tudi na poljske parkete na septemberskem tekmovanju leta.

Zvezdnike je treba povezati v celoto
Za konec poglejmo še v nogomet in madridski Real, ki je najboljši primer ekipe z največ zvezdniki na kupu. Ob teh se postavlja vprašanje, kako razdeliti minutažo in vloge na zelenici, da pride do največjega uspeha. Beli balet je med letoma 1998 in 2002 kar trikrat osvojil Ligo prvakov. A le dve sezoni po zadnji evropski lovoriki je navkljub izjemni zasedbi (Ronaldo, David Beckham, Roberto Carlos, Zinedine Zidane, Luis Figo ...) izgubil sapo, izgubil igro in se izjemno oddaljil od evropskega vrha. Veliko vlogo pri tem imajo predvsem trenerji, ki morajo vzpostaviti pravo kemijo. Tihi in (medijsko) neprivlačni Vicente Del Bosque je bil pri tem mali genij, uglajeni Carlos Queiroz pa je bil sila neuspešen. V prihajajoči sezoni bo tako zanimivo opazovati, kako bo tej nalogi kos Manuel Pellegrini, ki je ob starih asih dobil nekaj res izvrstnih nogometašev (Kaka, Cristiano Ronaldo, Karim Benzema), ki se jim lahko pridruži še nekaj umetnikov te igre (Xabi Alonso in Franck Ribery).

Najprej pa seveda čakamo na razplet izjemno zanimive kolesarske pentlje po Franciji ...