Zdi se, da izrazitega favorita ni. Vsako od treh mest ima, kot vedno, svoje prednosti in slabosti.

Če ni kruha, naj bodo vsaj igre
Španska prestolnica Madrid ima 3,3 milijona prebivalcev, leži v osrednji Španiji, ima mrzle zime in vroča poletja. Olimpijskih iger Madrid še ni gostil, jih je pa Barcelona leta 1992. Doslej se je za igre potegoval štirikrat - za organizacijo v letih 1972, 2012, 2016 in 2020. Predvideni proračun iger je 2,35 milijarde evrov, celoten strošek organizacije vključno s še potrebno gradnjo infrastrukture pa 3,93 milijarde evrov. Glavna prednost je zgrajenih 80 odstotkov infrastrukture, pomanjkljivost pa velike gospodarske težave države, ki jo pesti zlasti izjemno visoka brezposelnost.

V peto gre rado?
Carigrad je turško največje mesto, ima 13,85 milijona prebivalcev. Mesto doslej še ni gostilo iger, za organizacijo pa se zdaj poteguje že petič. Neuspešno je kandidiralo za igre v letih 2000, 2004, 2008 in 2012. Predviden proračun iger je 22,1 milijarde ameriških dolarjev, vključno s 16,6 milijarde za športno in prometno infrastrukturo. Prednosti mesta sta lokacija in dober gospodarski položaj, slabosti pa omajan ugled države ob številnih nemirih, ki pretresajo državo, in pomanjkljiva infrastruktura.

Japonci so vajeni organizacije iger
Japonska prestolnica Tokio (več kot 13 milijonov prebivalcev) je leta 1964 že gostila poletne olimpijske igre (Miro Cerar je osvojil zlato in bron), na Japonskem pa so bile dvakrat tudi zimske olimpijske igre (1972, 1998). Proračun iger je ocenjen na 8,5 milijarde ameriških dolarjev, od tega bo 3,8 milijarde namenjenih gradnji olimpijske infrastrukture. Tokio ima prednost, ker gre za gospodarsko zelo razvito deželo, slabosti pa so morda povezane s posledicami uničujočega potresa leta 2011 in težavami jedrske elektrarne Fukušima.