Judo je med slovenskimi paradnimi športi že več kot dve desetletji. Ko se je po srebrni medalji v Tokiu poslovila doslej naša najboljša na borilnih blazinah Tina Trstenjak in ko iz inkubatorja Marjana Fabjana ni bilo pravih naslednikov ter naslednic, smo hitro postali precej skeptični.

Lansko (poolimpijsko) leto je z bronom na evropskem prvenstvu rešila Anka Pogačnik, ki je najbrž v tej vlogi ni videl nihče. Izjema so najbrž le tisti, ki s Kranjčanko delajo v klubskem okolju in tudi ko si nadene reprezentančni kimono. Oktobra v Taškentu se je na svetovnem prvenstvu prižgal že najmanj oranžni alarm, in ni jih malo, ki so pred Doho že imeli pripravljene tudi rdeče sirene.

Ne smemo namreč mimo tega, da je do novega olimpijskega izziva le še 14 mesecev, slovenski judo pa je vse od Aten 2004 z največjega športnega tekmovanja domov prinesel vsaj eno odličje.

Le malo je tistih, ki so se ozirali na poškodbe, s katerimi sta se vse od Tokia ukvarjali dve zelo pomembni članici te generacije naših tekmovalcev – Kaja Kajzer in Maruša Štangar, in da se na blazine nikakor ne vrne Adrian Gomboc, ki je morda za naš judo že lep čas preteklost.

Slabo leto je imela tudi Andreja Leški, ki je enostavno morala predelati tudi vse dogodke pred igrami v Tokiu. V tisti pomladi je vzela evropsko in svetovno medaljo, templja japonskega in svetovnega juda Nippon Budukan pa ni videla.

Zdaj je očitno prebolela vse to in je včeraj na Bližnjem vzhodu v mestu, ki morda priredi največ športnih prireditev svetovne ravni, v Dohi, nakazala svojo pot proti Parizu in Bercyju.

V zadnjem obdobju se nikakor ne smemo in ne moremo pritoževati nad širino naše izbrane vrste. Da v njej tudi v zlatih časih ni kar mrgolelo tistih, ki so se znali prebiti do medalje, pa je tudi dejstvo. Bili so seveda tudi precej bolj zvezdni trenutki, kot po Tokiu, bila pa so tudi taka prvenstva, ko se ni vse izšlo, kot so si predvsem naši borci na blazinah želeli.

In tudi Andreja Leški je ob novem zmagovalnem odru poudarila, da je dan minil, kot da bi ves čas pravilno sestavljala sestavljanko. Eden od kolegov jo je kar takoj povprašal, ali podoben finale pričakuje tudi na naslednjem svetovnem tekmovanju – olimpijskih igrah ob Sieni. Češ, kaj bi menjali, saj je Clarisse Agbegnenou že vajena dvobojev s Slovenkama v teh svetovnih okvirih.

Najmanj še štiri, pet pa je takih, ki imajo podobno željo in so tega tudi sposobne. Recimo Britanka Renshell, prva na svetovni lestvici v tej kategoriji, pa Japonka Horikava, najbrž tudi Brazilka Quadros in vse bolj prodorna 20-letna Nizozemka Van Lieshout, ki je včeraj lepo počistila pot Andreji Leški, nato pa se je sama ujela v koprsko mrežo.

In ob koncu za to jutro iz Dohe: že dolgo nisem bil na tekmovanju v judu, ki bi bilo tako brezhibno pripravljeno, kot je to v Katarju. In ne gre se čuditi, zakaj sem zaide toliko odmevnih športnih dogodkov. Denar je seveda pomemben, izvrstnost pa tudi nekaj šteje.