Sotekmovalci ga nimajo za igralca, ki bi bil blagoslovljen z naravnim talentom za snooker, pa vendar bi raje prodal svojo ledvico, kot pa nasprotniku ponudil priložnost za lahek začetek niza. In za zeleno mizo le redko resnično uživa: "Tudi ko igram dobro, ni nujno, da sem zadovoljen. Včasih se zgodi, da v celi tekmi naredim zgolj eno ali dve hudi napaki, pa nisem zadovoljen. In potem mi prijatelji govorijo: ‘Kaj pa ta odličen niz? Pa ta niz? Pa ta niz?’ To pozabim.”

Za nekatere Norček iz Leicestra, za druge Mučitelj
V dvoranah za snooker ga poznamo kot Norčka iz Leicestra, saj s posrečenimi gestami pogosto nasmeji občinstvo, čedalje bolj pa z njim povezujemo vzdevek Mučitelj (tako ga je v svoji avtobiografiji leta 2013 označil Ronnie O’Sullivan). Ker je nepopustljiv, ker se odlično znajde pod hudim pritiskom, ker pogosto bije boljše taktične bitke kot kdor koli drug. Kar ni nenavadno za nekoga, ki se je moral vse od rane mladosti spopadati s težkimi življenjskimi preizkušnjami.

Pri 16 ostal brez staršev
Selby je odraščal v Leicestru, v revni družini, ki je razpadla, ko mu je bilo osem let. Takrat jo je namreč zapustila mama in Mark z njo ni več spregovoril niti besede: "Še vedno živi v istem kraju, ampak nisva v stiku. Nikoli se ne bi mogel pripraviti na to, da bi jo vprašal, zakaj me je zapustila.” Iz krute resničnosti je bežal s sanjarjenjem o prijetnem domu, ljubeči družini, o tem, da bi njegov Leicester City nekoč postal nogometni prvak in da bi sam vladal svetu snookerja. To igro je namreč spoznal pri petih letih, oče pa je sinova enkrat tedensko vozil v biljardno hišo, saj so si lahko privoščili le to. Ko pa je kot devetletnik začel premagovati odrasle, so mu lastniki prepovedali zahajanje v klub: "Ko sem 10 let pozneje osvojil prvi turnir, sem dobil klic iz tega kluba, ali bi pri njih odigral ekshibicijsko tekmo. Iz principa sem rekel ne.”

Naslednja rana, ki se ni nikdar zacelila, pa se je odprla pri šestnajstih letih. Za rakom je zbolel njegov oče in že po nekaj tednih je bilo jasno, da bitke ne bo dobil. Zadnje besede, ki jih je umirajoči izrekel, so bile: "Želim, da nekoč postaneš svetovni prvak.” "Nekega dne bom svetovni prvak,” mu je odgovoril Mark. Kar so bile pogumne besede za nekoga, ki je vedel, da bo ostal brez vsega: "Ostal sem brez staršev, hiše, pustil sem šolo. Brat se je vselil k dekletu, jaz pa k prijatelju, ki je vodil akademijo za snooker. Moral sem odrasti hitreje kot drugi šestnajstletniki.”

Obljubo uresničil že leta 2014
K sreči ga je še naprej obkrožalo nekaj dobrih ljudi. Prvi med njimi je bil Malcolm Thorne, brat nekdanjega profesionalca Willija. Čeprav ni verjel, da lahko Selby postane profesionalni igralec snookerja, mu je vseeno plačeval trening na akademiji. In res kot najstnik ni veliko obetal, uspehe je začel dosegati šele po 25. letu (trikrat je osvojil masters, enkrat prvenstvo Združenega kraljestva). Nikoli pa ni pozabil obljube, ki jo je dal umirajočemu očetu. In pred dvema letoma jo je končno tudi uresničil: "Ko sem v zadnji igri finala SP-ja proti Ronniju O’Sullivanu potapljal kroglice, je bil oče v mojih mislih. Igral sem zanj.”

Tedaj 30-letni Selby je naslov proslavil z ženo Vikki, nekdanjo profesionalno igralko biljarda, nekaj mesecev pozneje pa je postal oče. "Včasih sem po porazih potrt sedel doma, se znašal nad ženo. Zdaj pa sem nesrečen samo na poti do doma. Ko vstopim skozi vhodna vrata in zagledam hčerkico, pozabim na vse.” Z malo Sofio ob sebi je septembra preboleval bolečo izgubo tasta, na katerega je bil sinovsko navezan, pa številne poraze v tej sezoni, saj do SP-ja ni dobil nobenega turnirja. Zadnja dva je celo izpustil: "Veliko se je dogajalo, osebne stvari. Z glavo nisem bil pri stvari. Preživljal sem težke čase. Pa ne le v bližnji preteklosti, skozi celotno kariero. Ampak sem zelo ponosen nase in na svoje dosežke.” Kako ne bi bil, saj so se mu še pred izpolnjenim 33. letom uresničile vse otroške sanje. Tudi tiste najbolj nore, nogometne …

Iz Sheffielda
Meta Zoran, TV Slovenija