Tokrat povsem neobremenjen, saj po enoletni odsotnosti zaradi bolečega hrbta ne more pričakovati medalje. Konkurenca sicer v tem času ni naredila posebnega napredka, tako da bi bil najboljši slovenski telovadec zadnjega desetletja ob brezhibni izvedbi sposoben poseči tudi po medalji, vendar pa mu manjka tekmovalnih občutkov, kar utegne biti odločilno.

Ne moremo začeti drugače, kot da vas vprašamo, kako zdravje?
Slabo, konec tedna sem zbolel. Precej sem ležal v postelji in pil čaje. Hrbet pa je bolje. Pred enim tednom mi je šlo na treningu zelo dobro, tudi v torek mi je pod vplivi lekadolov uspelo naredi vso vajo, vendar brez glavnega, težkega elementa, salte. To je še malo tvegano. Načeloma sem sposoben narediti vajo, kar je zame že zmaga.

Torej vas zdaj skorajda bolj skrbi ta viroza kot hrbet?
Niti ne, čez nekaj dni bom dober, do tekme pa je še skoraj teden dni. Seveda bi bilo bolje, če bi v Rotterdam prispel v brezhibnem zdravstvenem stanju, toda vseeno nimam večjih skrbi.

Boste v kvalifikacijah prikazali staro vajo ali boste s čim presenetili?
V kvalifikacijah bo, glede na formo, zame povsem dovolj, če bom naredil staro vajo. Sploh ker se kvalifikacije začnejo zjutraj ob 9. uri, kar mi nikakor ne ustreza. Najlažja vaja bo zame dovolj težka. Vprašanje je, ali mi jo bo uspelo normalno izvesti.

Ste razmišljali, kakšna ocena bi vas vodila v finale?
Računam na oceno 15,4, to bi moralo biti dovolj za finale. Predvidevam, da bi mi to lahko prineslo 7. ali 8. mesto v kvalifikacijah.

Kaj pa bi potem pokazali v finalu?
Dodaten toč več, da bo imela vaja za tri desetinke višjo izhodiščno oceno. Če dobim 15,8, kar je ob brezhibni izvedbi mogoče, je to še vedno vrhunska ocena.

Se bojite, ker vam manjka tekmovalnega ritma?
Res sem že kar pozabil na te občutke in izgubil samozavest. Ne vem, ali sem sposoben skočiti gor in izvesti vajo kot nekoč. Bom psihično zmogel? Preden zaspim, me kar malo muči vprašanje, ali je prav, da grem takoj na svetovno prvenstvo ali pa je bolje začeti z manjšimi tekmami.

Ste spremljali napredek konkurence?
Zadnje leto pravzaprav ni bilo vidnega napredka, saj niti ni bilo velike tekme. Zadnjič sem tekmoval na svetovnem prvenstvu in zdaj grem spet tja. Prav svetovna prvenstva pokažejo, ali gre gimanstika naprej.

Ste bili v času odsotnosti s tekmovanj psihološko na dnu, morda depresivni?
Imel sem hude težave, bil sem slabe volje, pravzaprav kar depresiven. Toda na drugi strani sem imel čas razmišljati o sebi, tudi o šoli, dokončal sem luštno hiško, kamor sva se z Mojco preselila in decembra pričakujeva naraščaj. Do pred dobrim mescem dni dejansko nisem verjel, da bom še telovadil, zadnje čase pa se je zdravstveno stanje, tudi po zaslugi terapije v Avstriji, toliko izboljšalo, da sem začutil, da lahko še tekmujem.

Ste kdaj zaradi žalosti spili kakšen kozarček več?
Nikoli. Vedel sem, kakšna odgovornost me čaka do družine. Moram biti na razpolago in ni bilo časa za popivanje.

Niste več najmlajši. Čutite, da po 30. letu telo ne uboga več tako, kot bi si želeli?
Seveda, ne delam si utvar. Jasno je, da vrhunske gimnastike ne moreš izvajati do 50. leta. Pride čas, ko telo ne pusti več. Sprašuješ se, ali je že prišel ta čas ali pa bom lahko še eno leto podaljšal.

Prvi slovenski adut v Rotterdamu bo tokrat Sašo Bertoncelj. Kako gledate na njegov vzpon?
Presrečni smo lahko! Sašo bo gonilna sila naslednjih dest let, lokomotiva, kot sva bila z Aljažem (Peganom) do zdaj. Ko ga gledam, dobim kar optimizem in vero vase. Ve, zakaj trenira, je optimističen, samozavesten. Pravzaprav mi je že kar vzornik, saj sem izgubil vero vase. Že nekaj let sodi med vrhunske telovadce, zadnja leta tudi lepo tekmuje, in če dobro naredi vajo, je le peščica tistih, ki ga lahko premaga.