Mirko Bogomir Miklič. Foto: Irena Bedrač
Mirko Bogomir Miklič. Foto: Irena Bedrač

Na startu 48-urnega vzdržljivostnega teka je bilo natanko 100 tekačev, v surovih razmerah Doline smrti jih je odstopilo 11. Zmagala je 41-letna Ashley Paulson s časom 21:44:35.

V torek ob osmih zvečer po pacifiškem času, ko se je na najnižji točki zahodne poloble v Badwater Basinu na progo podala prva skupina ultramaratoncev, so temperaturni kazalci še vedno kazali 46 stopinj Celzija. Vročina ni popustila niti dve uri pozneje, ko je startala zadnja skupina udeležencev, v kateri je bil tudi Miklič. Občutek vročine je bil še močnejši zaradi toplega vetra, ki je s puščavskim peskom tekmovalcem polnil pljuča.

Miklič je tekmo začel po načrtu, s tempom 10 kilometrov na uro. Do jutra je tempo še stopnjeval. "Mirka smo redno hidrirali, se ustavljali na vsaka dva kilometra. Do jutra se ni pretirano potil, po sončnem vzhodu in pri prvem zahtevnejšem vzponu pa se je izločanje vode iz telesa izjemno povečalo. Mišičnih krčev ni imel in zdelo se nam je, da se s progo dobro ujameta," razlaga Radovan Ribič, fizioterapevt in član Mikličeve ekipe.

"Pri spustu ni tekel. To mu ni v navadi."

Prve resnejše težave so se začele na sredini prvega zahtevnejšega vzpona od kraja Stovepipe Wells do Towne Passa. Tu se tekači od le nekaj metrov nadmorske višine vzpnejo do 1515 m visoko, jutro pa prinese tudi dvig temperature. Na najvišji točki prelaza je za njimi 95 kilometrov oziroma slaba polovica proge.

"Da z Mirkom ni vse v redu, sem opazila, ker pri spustu ni tekel. To mu ni v navadi," opisuje Mojca Žlender, partnerica, ki ga je spremljala na preizkušnji. Miklič je odstopil na merilni točki Panamint Springs na 115. kilometru.

Vročina je najhujši dejavnik, s katerim se ultramaratonci spopadajo v Dolini smrti. Na znake vročinske kapi organizatorji opozarjajo v posebni brošuri, izdani ob prireditvi. Medicinska pomoč je organizirana, a puščava je dolga, postojanke redke in oddaljene, do najbližje bolnišnice v Las Vegasu je več kot dve uri vožnje. Tekači so na progi prepuščeni najbolj sebi in svoji ekipi.

"Seveda sem razočaran. Od januarskega povabila sem se psihično in fizično pripravljal na tekmo. Verjel sem, da mi bo uspelo. A tokrat se moje telo ni odzvalo, kot sem si želel. Mišice in telo ostajajo hladni, notranje pa še vedno gorim," svoje počutje opisuje Miklič dan po tekmi.

Sorodna novica Ultramaraton po Dolini smrti

18-letnica najmlajša udeleženka v cilju

Zmagovalka letošnjega izziva Ashley Paulson iz zvezne države Utah se je Badwaterja prvič udeležila lani. Takrat je postavila ženski rekord proge, ki ga je letos za več kot dve uri še izboljšala. Za rekordom Badwaterja, leta 2019 ga je s časom 21:33:01 postavil Japonec Jošihiko Išikava, je zaostala za 11 minut.

Je pa letošnji Badwater 135 postregel še z enim presežkom, pretekla ga je najmlajša udeleženka do zdaj. To je komaj 18-letna Kaylee Frederick iz Pensilvanije. Ciljno črto na gori Whitney v Narodnem parku Inyo je pretekla s časom 40:06:43 in končala na 53. mestu.

"Zmaga je vedeti, kdaj se je treba ustaviti in življenju dati prednost," meni Irena Bedrač, avtorica dokumentarnega filma v nastajanju. S snemalcema Danilom Plazovnikom in Borutom Kroisom se je s slovensko ekipo podala na preizkušnjo po izjemno lepi, a kruti dolini, ki upravičeno nosi ime Dolina smrti. Film bo na TV Slovenija predvajan jeseni.