Mitja Petkovšek je bil z Aljažem Peganom del zlate generacije slovenske gimnastike, bil je štirikratni evropski prvak na bradlji in dvakratni svetovni prvak. Kariero je končal leta 2015 pri 38 letih, od takrat pa se trudi, da bi za šport navdušil čim več mladih. Prizadeva si tudi za okoljsko ozaveščanje, zato smo včerajšnji pogovor začeli kar z dnevom brez avtomobila.

Dan brez avtomobila je. Se trudite, da se vsaj na krajših razdaljah čim manj vozite z avtomobilom?
Če je le mogoče. Včasih sem kar malo jezen na družinske člane, če me ne poslušajo. No, kadar sem utrujen, se seveda vseeno usedem v avtomobil. Potem mi je kar hudo in se počutim krivega. Med epidemijo je veliko ljudi začelo kolesariti in lepo bi bilo, če bi kolo še vedno uporabljali za krajše razdalje.

Vse več je opozoril, da bomo morali ljudje spremeniti življenjske navade, saj naš planet tega ne bo več prenesel. Vi ste, kot vem, zelo ekološko osveščeni.
Sem prvi, ki bi si želel, da se nekatere stvari omejijo in da najdemo rešitve, ki bi pomagale rešiti planet, da bi kaj ostalo za zanamce. Načeloma smo ljudje veliki egoisti, kaj bo jutri, nas ne zanima. Zatiskamo si oči in mislimo, da to ni pomembno. Je pa lahko težava, ker nismo ravno strokovnjaki na nekaterih področjih. Na primer elektrarna na strehi moje hiše. Marsikdo mi reče, ah, pa ti sploh veš, kaj pravijo znanstvene raziskave. Če gledaš celoten cikel, tole sploh ni ekološko ... In potem se porajajo ti dvomi, ki bi jih morali pojasniti strokovnjaki, da jim bomo zaupali in podprli razne tehnološke rešitve. Tako kot je v času epidemije nujno, da nam strokovnjaki odgovarjajo na vprašanja in da potem ukrepamo v skladu s priporočili.

Še vedno pobirate smeti, ki so pristale na tleh?
Seveda, in to učim tudi otroke. Ponosen sem, ko drugi ljudje vidijo, da sem otroku rekel, naj pobere kakšno plastenko s tal. Jaz jo z veseljem odnesem v smeti. Še bolje pa bi bilo tem lumpom, ki tega občutka nimajo, povedati, da njihovo ravnanje ni sprejemljivo. Tudi na Ljubljanskem barju je vedno kakšno novo odlagališče. Živim na Igu, ko grem na sprehod, ne morem verjeti, da še kdaj pride kombi, ki strese smeti v kakšno luknjo. Prav nobenega racionalnega razloga ni za takšno početje, saj imamo odlagališča, kjer odpadke sprejmejo brezplačno.

Sorodna novica Ne le praznik športa, ampak celotne družbe in zdravja

23. september je dan slovenskega športa. Je prav, da imamo ta praznik?
Seveda, prav čudovito je, da smo si izborili ta dan in da je to soglasno podprla vsa Slovenija. Z vso družino se bomo ukvarjali s športom, moja Mojca bo z ekipo ritmičark nastopala na Bledu, jaz pa bom imel vse tri sedme razrede na Osnovni šoli Ig, z vsakim po uro treninga, tako da bomo celoten dan namenili športu. V zadnjih šestih letih je pri meni vse posvečeno promociji športa. Če me kdo vpraša, kaj sem po poklicu, rečem, da sem promotor športa. Moja glavna naloga je, da navdušujem in motiviram množice otrok, da se ukvarjajo s športom.

Zdi se, da vam gre zelo dobro ...
Ničesar drugega ne obvladam tako. Navduševati otroke v vrtcih in osnovnih šolah, da naj se ukvarjajo s športom, to je v tem trenutku moje poslanstvo.

In prav uživate?
Zažarim, ko otrokom pokažem mišice, se malo zavrtim, jih navdušim. To je življenje, to je veselje!

In potem verjetno kdo vpraša, kako ste dobili takšne mišice?
Točno to. In seveda sledijo navodila. Povem jim skrivnosti, kaj storiti, če želijo zrasti v velike, zdrave in močne fante in punce, predvsem pa jim povem, kako pomembni so gibanje, prehrana, pa tudi počitek.

Kakšen je recept za lepo oblikovano telo?
Nekateri si želijo imeti lepo postavo, pa ugotovijo, da imajo malo preveč podkožne maščobe, pri tem pa pozabijo, da je najlažji način, da zgolj malo uredijo svojo prehrano. S samo vadbo seveda dobiš lep tonus, a težko je pokuriti toliko maščobe, če se prevečkrat pregrešiš in zvečer poješ še kakšno čokolado. Najboljša je torej kombinacija vadbe in zmerne ter zdrave prehrane. Pogosto se je težko držati smernic zdrave prehrane, če nič ne telovadiš. Ni pa lahko. Kako že pravijo: It's simple, but not easy (je enostavno, ni pa lahko).

Pravite, da navdušujete mladino za šport. Imate kakšen dokaz, da ste pri tem res uspešni?
Seveda, to se da izmeriti, saj se otroci potem vpišejo v razne vadbe, tako da je učinek promocije viden. Zagotavljam, da smo vrhunski športniki najboljši promotorji športa.

Delež čezmerno prehranjenih otrok naj bi se v Sloveniji med epidemijo povečal za 20 odstotkov, je pokazala raziskava. Je mladina res v tako slabi kondiciji? Kaj opažate?
Nekateri so se res zasedeli pred zasloni, a ne vsi. Če gremo malo ven iz Ljubljane, Ig, Višnja Gora, Velike Lašče ... Tam ne opazim razlike v primerjavi s stanjem pred epidemijo. Verjetno je bolje v regijah, kjer so imeli otroci več možnosti za gibanje v naravi. Se pa strinjam, da je za generacijo otrok lahko problematično, ker so bile med epidemijo dvorane zaprte, ampak – še vedno lahko zavihamo rokave in vse to nadomestimo. Jaz sem bil do svojega 20. leta v športu le zaradi družbe, prijateljev. Trenerji so obupavali, ker sem bil talent. A sem prišel k pameti. Ko sem bil pri 20 letih na sredozemskih igrah, sem videl, da je tisti, ki je zmagal, pravzaprav slabši od mene. Rekel sem trenerju, da ga bom odslej poslušal in ne bom več zavijal z očmi, ampak naredil vse, kar bo rekel. V štirih mesecih sem vse nadoknadil, bil že peti na svetu in potem 20 let v svetovnem vrhu. Nikoli ni prepozno, vse se da nadomestiti.

Je v šolah dovolj športne vzgoje ali premalo?
Športa ni nikoli preveč, mi vedno pravi mladina, verjamem pa, da so lahko na šolah omejitve v infrastrukturi.

Slovenski telovadci so, potem ko sta z Aljažem Peganom že bolj kot ne končala kariero, v Ljubljani dobili sodoben gimnastični center, a vrhunskih rezultatov v zadnjih letih ni več. Je slovenska gimnastika malo zaspala po teh uspehih?
Morda res, ampak verjamem, da na 10 ali 20 let vedno pride nekdo, ki lahko na enem orodju dobi medaljo na velikem tekmovanju. To je realnost za Slovenijo, tudi med kariero sem govoril, da je statistična napaka, da ima Slovenija dva svetovna prvaka. Z novo dvorano smo le nekoliko zapolnili vrzel v primerjavi z velikimi državami, vedeti morate, da lahko na prste ene roke preštejemo trenerje, ki so sposobni vzgojiti nove svetovne prvake.

Gimnastika se zdi zelo čist šport, džentelmenski, tudi dopinga je malo, kajne?
Zelo malo, morda kdo kdaj kiksne s kakšnim čajčkom, ampak bolj po nesreči. Vsekakor je to čist šport, že zaradi nizkih finančnih nagrad. Ko v igri ni milijonskih zneskov, niti ni velike motivacije, da bi si športniki umazali ime. Gimnastika pa je vsekakor koristna za zdravje in osnova za številne športe.

Pravite, da so finančne nagrade majhne. Ste se med kariero kdaj vprašali, zakaj kljub enakemu vložku zaslužite mnogo manj kot nogometaši, košarkarji, teniški igralci ...
Ne, nihče ne vpiše otroka v gimnastiko zaradi denarja. Šele ko si vrhunski tekmovalec, opazuješ zaslužke v drugih športih, a telovadci nikoli ne govorimo, da ni pošteno, ker drugi zaslužijo več, saj se zavedamo, da trg določa zaslužek. Še vedno pa sem lahko dobro zaslužil, imel sponzorja, si zgradil hišo. Na to sem ponosen. Za svetovnega prvaka v gimnastiki je poskrbljeno, živel sem kot gospod, ne gre pa seveda za milijonske zaslužke. Narava našega športa je takšna, da ni tako kot nogomet privlačen za širše množice. Tudi vrh svetovnega gimnastične zveze bi lahko naredil precej več, vodilni so zaspali, morali bi bolje spromovirati ta šport.

Veliko zunanjih fitnesov je po Sloveniji. Podpirate tovrstno vadbo?
Vsekakor. Ljubljana je z otoki športa postala še bolj čudovito mesto. Navdušen sem. Pri gimnastični dvorani na Viču je zunaj otok športa, lepo je gledati, kako mladi in starejši telovadijo.

Včasih je slišati, da nekateri mladi že kar malo pretiravajo ...
Raje vidim, da pretiravajo v športu in so na drogu, kot da bi bili na drogi. Tudi če strgajo kakšno mišico.

Da tekmovalni šport načeloma ni zdrav, se pa verjetno strinjate ...
Ni nujno. Če vzamemo gimnastiko, sem bil v ta šport vpet 32 let, od tega 20 let zelo močno. Še vedno sem v primerjavi z vrstniki fizično kot superman. Nisem si uničil zdravja. Resda sem po treningih že ves skrivljen prihajal domov in sem moral zato končati kariero, ker nisem mogel več stati naravnost. Ko sem nehal izvajati te vragolije in ekstremne gibe, se mi je stanje umirilo in se počutim čudovito. Kar je pomembno, je to, da se športniki, trenerji in starši zavestno odločijo, da gre športnik v vrhunski šport, ne pa da malega otroka ambiciozni starši porivajo v vrhunski šport in jih polomijo. To pa je nedopustno.