Norvežan je v sredo v Londonu po podaljšku le strl odpor ameriškega izzivalca Fabiana Caruano in tretjič ubranil naslov najboljšega šahista na svetu. Dogajanje je za MMC komentirala ambasadorka šaha Darja Kapš.

Carlsen je bil v pospešenem šahu razred zase, dobil je vse tri partije.
Dejansko se je vedelo, da je Carlsen absolutni favorit v pospešenem šahu. Če bi prišlo do naključja in bi se dvoboj končal z 2:2, bi ga v hitropoteznem šahu gotovo premagal. Obvlada vse tri discipline, Caruani manjka kilometrina, ne slovi kot hiter igralec.

Kaj pa redni del? Prvič se je zgodilo, da se je vseh 12 partij končalo z remijem.
Sem razočarana. Po polovici dvoboja v standardnem šahu sem vedela, da se bo najbrž res končalo s samimi remiji. Vseeno sem upala, da se bo zgodila kakšna zmaga, ki bi razplamtela obračun. Res sem razočarana, ti velemojstri nočejo tvegati. To je sicer treba na neki način razumeti, ker je dokaz, da so tako perfektni in objektivni, da se znajo nadzorovati, da ne gredo v preveč tvegane pozicije. To je bil del taktike in strategije, da zdržiš do konca. Sem šahovski romantik, želela sem si več dinamike.

Kar je najbrž želela večina neopredeljenih. Kdo bi moral več tvegati? Carlsen je skoraj po vsaki partiji dejal, da ima veliko rezerve, česar Caruana ni govoril. Je bil torej Američan bližje svojemu maksimu?
Se strinjam, Magnus Carlsen ni bil pravi. Zadnja partija je bil tak primer, presenetilo me je, da ni igral surovo na zmago. Znan je po tem, da zna iz enakih pozicij iztržiti majhno prednost in začne daviti tekmece, ki nato psihološko ne zdržijo. V tej partiji je imel na svoji strani tako pozicijo kot čas, a se ni odločil tvegati. Mogoče je, da je tudi sam podlegel pritisku, na drugi strani pa je točno vedel, v kaj gre. Vedel je, da mora tekmeca pripeljati v podaljšek, kjer je vedel, da je vse na njegovi strani.

Omenjate zadnjo partijo, ta je res odmevala. Gari Kasparov je, denimo, dejal, da je zelo razočaran, ker je Carlsen sam ponudil remi in da se morda psihično krha. A očitno je imel Norvežan svoj načrt.
Tako, Carlsen je presenetil morda tudi sam sebe, vsekakor pa celotni šahovski svet, da tam ni tvegal. Znan je po tem, da zna take situacije obrniti v zmago. Carlsen je tip igralca, ki precej niha. Pogosto je izjavil, da na posamezni dan ni dobro igral. Očitno se tudi na dan 12. partije ni dobro počutil, ni bil preveč prepričan vase in ni preveč tvegal. Šah je v večji meri sestavljen iz psihološkega dela, zato ga je treba razumeti.

Kakšno vlogo je imela pri festivalu remijev moderna tehnologija? Zdi se, da je ta še zmanjšala razlike med najboljšimi?
Zagotovo. V prejšnjih dvobojih so črpali znanje iz knjig, skript in velemojstrov, ki so znali svetovati v različnih delih igre. Vedel pa si, da se bo največja kreativnost dogajala za samo šahovnico, to je bilo povezano z večjimi tveganji. V današnjem času pa je res veliko količina dela narejena z izjemno dobrimi računalniki. Danes se igra v resnici računalniški šah. Vse to, kar vidimo za šahovnico, je bilo že večkrat pregledano in analizirano. Oba velemojstra sta imela posamezne pozicije večkrat pred sabo, vedela sta, kakšna so tveganja. Igrala sta v bistvu zmerni šah brez tveganja. Tu imajo računalniki res veliko vlogo, na neki način dušijo ustvarjalnost. To sta taka velemojstra, ki lahko v trenutku kaznujeta najmanjšo napako nasprotnika. Sam šah je bil vrhunski in kakovosten, a premalo je bilo dinamike in človečnosti.

Pravite, da je to vrhunski šah. Se torej lahko primerja z legendarnimi obračuni Kasparova in Karpova? Ali je to še bolj kakovosten šah?
Krivico bi delala, če bi rekla, da to ni res. V šahu je gotovo napredek. Šahisti današnje generacije so izjemni, igra se na drugačen način. To, kar smo nekoč rekli 'rahlo slabše pozicije', danes ne veljajo več za slabše. Igra se šah, v katerem ni velikih odstopanj. Če si tudi malce slabši, se psihološko ne vdaš in še bolj boriš. Včasih je veljalo, če te je nekdo napadel, si hitro podlegel temu pritisku. Danes je že sama miselnost drugačna. To se je spremenilo tudi zaradi računalnikov, igra je šla res zelo naprej.

Računalniki so prinesli še en paradoks. Hitre analize so gledalcem kazale, katero potezo mora posamezni šahist potegniti, ta pa se potem muči tudi do 25 minut, da vse preračuna in nato to potezo tudi potegne, čeprav vsi uporabniki na spletu kričijo 'premakni kmeta na c5'!
Res je. Računalnik nas dela pametnejše. Potem je lahko soditi in obsojati, le kako ni videl te jasne poteze. Seveda je jasno, če imaš ob sebi superračunalnik. A ko si sam za šahovnico, je svet popolnoma drugačen. Soočaš se sam s seboj, z vprašanji, ki terjajo odločitve. Vsi smo tam ljudje. Carlsen in Caruana sta želela biti čim bolj objektivna, razmišljati sta skušala kot računalnik. Velikokrat najdejo potezo, ki so res optimalne, potem pa se mi čudimo, da sta res dobra. Seveda pa tudi kdaj narediti človeško napako, kar smo videli v prvi partiji, kjer bi Carlsen moral zmagati, a ni našel pravilne poti. To je lepota! Smo ljudje, in tega jima ne smemo zameriti.

Na zadnjih dveh obračunih za naslov svetovnega prvaka je bilo na 24 partijah kar 22 remijev. Kaj to pomeni za prihodnost klasičnega šaha? Bi bil potreben drugačen format?
Obstajajo pozivi, da bi bilo treba remije morda ukiniti. Morda se bo razmišljalo o drugačnem pristopu, morda da je treba priti do zmage. Da se morda dvoboj igra toliko časa, da res pride do posamezne zmage. Na drugi strani pa je tudi pomembno, kdo si sedi nasproti. Pred dvema letoma sta igrala izraziti obrambni igralec Karjakin na drugi strani pa bolj napadalni Carlsen. Caruana je bistveno bolj podoben Carlsenu, vsaj kar je govora univerzalnosti. Upam, da bo v prihodnosti morda izzivalec Armenec Levon Aronian ali pa Azerbajdžanec Šakrijar Mamedžarov. Upam si reči, da bi bili ti dvoboji čisto drugačni in bolj dinamični.

Omenjate, da bi ukinili remije. To me spomni na legendarni prvi obračun med Kasparovom in Karpovom, ko so štele le zmage, a potem sta se borila skoraj pol leta, dvoboj pa so celo prekinili, kar je edini tovrstni primer.
Tista verzija je tudi pripeljala, da se je tip dvoboja za naslov svetovnega prvaka spremenil. Tudi sama sta rekla, da je šlo čez vse skrajnosti. Živimo v dinamičnem šahu, ki verjetno ni pripravljen, da bi neki dvoboji potekali tako dolgi. Tudi šahovska javnost si želi hitrih rezultatov, da gre k novim izzivom ali ciklom tekmovanj.

Carlsen je tretjič zapored ubranil naslov prvak. Kaj to pomeni za njegovo zapuščino? Čeprav ni niti na polovici svoje kariere, kam ga lahko postavimo?
Na sam vrh! Težko je biti trikrat zapored svetovni prvak. Čeprav mogoče ni deloval suvereno, mu podaljški očitno ustrezajo. Je univerzalni igralec, na neki način je bil tudi malce prisoten strah. Ko si enkrat na vrhu, veš, da ti sledi padec. Težko napreduješ še kam naprej. Njegov največji strah je, da bo nekoč moral sestopiti. Čestitam mu, saj je bistveno težje ohraniti naslov prvaka, kot pa do njega priti. Po tihem sem navijala za Caruana, želela sem si spremembe, le te vodijo k napredku. Sem ponosna na Carlsena! Ta pristop zahteva celotni pristop, celega športnika, kar je spet dokazal. Svoj pečat je pustil že leta 2013, ko je prvič postal svetovni prvak. Takrat je bil najmlajši. Zanimivo je tudi to, da je ta dvoboj vedno v novembru - tik pred njegovim rojstnim dnevom. To je zanj najlepše možno darilo, ki si ga lahko podari.

Ko govorite o padcu, me to spomni na pogovore o vzornikih. Caruana je navedel Fischerja, Carlsen pa je bolj razmišljal o sebi in svoji formi pred tremi, štirimi leti, ko je po svojih besedah igral bolje, kot igra danes.
Carlsen je poseben tip človeka. Včasih zna s svojimi izjavami marsikoga presenetiti. Zanimivo je, da sam sebe tako analizira. Verjemite, da spremlja šahovski svet, pogledal in analiziral je vse svetovne šahovske prvake in vse, ki nekaj štejejo v šahu. Pri njem ni nobenih naključij.

Zaradi moderne tehnologije je precejšnji svet lahko spremljal ta obračun. Največje pozornosti je bil deležen obračun leta 1972, ko je bila v ozadju hladna vojna. Je šah zaradi moderne tehnologije pridobil vrednost na svetovni sceni?
Absolutno. Tehnologijo po eni strani kritiziramo, na drugi strani pa sem ji hvaležna, ker omogoča hiter doseg za najširše možno občinstvo. Šah se na neki način ponovno približuje vsem kulturam in državam. Vsak, ki se lahko priklopi, lahko spremlja vrhunske dvoboje, ni bilo treba iti v London. Šah je zagotovo eden najbolj množičnih športov, s pomočjo medmrežja ima res velik doseg.