Za prvenstvene vzpone v Špiku so si prizadevali veliki alpinisti klasične dobe, presenetljivo pa je, da so vse štiri smeri predvojnega obdobja izpeljale ženske, celo kot vodilne v navezah. Tu so nastajale najslavnejše strani zgodovine ženskega alpinizma. Seveda je čar Špikove stene, ki je v zgodovini našega alpinizma igrala eno izmed odločilnih vlog, privlačil vse generacije. Danes je obdelana skoraj tako na gosto kot Triglavska stena.

Špikova stena ima dva različna dela. Spodnja polovica je položnejša, večinoma skrotasta in tu pa tam poraščena s travo. Zgoraj pa se poganja proti ošiljenemu vrhu vrtoglav zid, ki ga razčlenjujejo elegantno oblikovani stebri in zajede. Večina Špikovih smeri pelje naravnost proti vrhu, kar se najbolj poda v gotskem slogu oblikovani piramidi strmih, pravilnih potez. Špikova stena spada med najresnejše v naših gorah. Višina stene, dolžina smeri in njena zahtevnost ne dopuščajo najmanjše lahkomiselnosti. Zgodovina pripoveduje o pretresljivih žaloigrah, ki so se dogajale na tem osupljivem prizorišču. Večino je povzročilo podcenjevanje razsežnosti in nevarnosti mogočne gore. Kdor se torej prvič odpravlja v Špik, naj se z vso resnostjo vpraša, ali mu je dorasel.

Bilo je leta 1926, točneje 5. septembra, ko so se v zgodnjih jutranjih urah podali na nevarno in neznano pot trije alpinisti – Mira Marko Debelak, Joža Čop (zaradi zdravstvenih težav je moral iz stene predčasno sestopiti) in dr. Stanko Tominšek. To je bil v resnici že tretji poskus. Pred tem (leta 1924) se je s steno neuspešno spopadel znani italijanski alpinist in gorski vodnik Angelo Dibona skupaj s klientko Anno Escher (po njem se imenuje Dibonova polica v steni). Prav tako je bila neuspešna slovenska naveza Edo Deržaj-Alojz De Reggi. Priplezala sta precej visoko, a sta morala na koncu odnehati.

In kot pravi pregovor "v tretje gre rado": stena je bila 6. septembra 1926 po 31 urah plezanja ob 16. uri premagana! Smer še danes nosi ime Direktna in ima oceno V+. Ta uspeh je naletel na velik odmev in občudovanje tudi v tujini. Članke o tem sta prinesla Nachrichten der D.O.A.V. in The Alpine Journal. Strokovna alpinistična javnost je občudovala predvsem Miro Marko Debelak, ki je bila prva v navezi in je pravzaprav opravila najzahtevnejši del plezanja – poiskati primerno mesto za prehod.

Čeprav je bila po postavi drobna in na videz krhka, so jo odlikovali gibčnost, izreden občutek za plezanje, dobra orientacija, telesna pripravljenost in vztrajnost. Toda ko danes beremo njen opis poti, smo po eni strani navdušeni nad tem podvigom (skromna plezalna oprema, težka konopljina vrv, premalo klinov in polstene plezalke), po drugi strani pa skorajda prestrašeni, saj sta bila mlada plezalca večkrat na robu smrti.

Boj za biti ali ne biti
"Vse okoliščine so nama jasno kazale, da se začne boj za 'biti ali ne biti'. Klinov sva imela premalo s seboj, da bi se lahko sigurno vrnila preko stene – sploh pa o umiku ni bilo govora, ker smo steno naskočili z namenom, da moramo najti prehod, če smo tudi tri dni v njej. Morda bi se bila vrnila toliko, da poizkusiva od 'velike police' levo polovico stene; a niti tovariš niti jaz nisva izrekla, nisva hotela reči besede glede umika. Drug je čakal na drugega. Desno ali levo ni prehoda, le zajeda nad nama je kazala prehod. Kakšen je – nisva vedela; vedela sva pa, da nama od tam ne bo več mogoče nazaj. V taki steni moraš igrati nekoliko na srečo, moraš zaupati očem, ki ti pravijo: 'Ta oprijem je dober, ta pa slab.' Saj je tudi najslabši oprijem uporabljiv, če se ga oprimeš pravilno. Tak je Špik – moraš se ga oprijeti z rokavicami, če hočeš kolikortoliko udobno plezati. V naših planinah je Špikova stena menda sploh edina po takem skladnem sestavu, da ima vse napake, ki jih naše stene običajno – nimajo."

Toda ta mlada, 22-letna plezalka je imela za seboj že kar nekaj uspešnih plezalnih tur v Karavankah in v Julijcih (leta 1923 je bila prvič na Triglavu). Bila je članica Turistovskega kluba Skala (od 1921) in nedvomno je nanjo vplival tudi nesrečno umrli Klement Jug. Toda kljub mladosti je znala ohraniti trezno glavo in je na alpinistične ture odhajala dobro pripravljena in s posebnim spoštovanjem do narave – do gore, ki je tam že od nekdaj, plezalci/planinci pa so samo ljudje, ki iščejo pot, kako priti do želenega cilja. Premagati prvenstveno smer v previsni steni, se vseskozi boriti s težavami in srečno priti na vrh gore, ko je nad teboj samo še nebo in so vsi napori pozabljeni – postaneš prvi človek na tem vrhu, odkar svet stoji!

Smrt v gorah ni junaštvo
Ker se je sama morala vsega naučiti po metodi "lastne kože", je leta 1933 izdala poseben priročnik Plezalna tehnika. V uvodu je posebej izpostavila nevarnost, ki v gorah preži na vsakem koraku. "V steno naj se poda le tisti, ki je naše gore prehodil v vseh letnih časih, vzdolž in povprek. Spoznati moraš vse objektivne nevarnosti položnih pobočij, predno začneš plezati po strmih skalnatih stenah naših gora. Stene niso le vežbališča za mladino, željno plezanja, so za alpinista tih kotiček, kjer najde v borbi s strmimi čermi svoje veliko alpinsko doživetje. Pomni: s tem, da si preplezal toliko in toliko sten, morda celo nepreplezanih, še dolgo nimaš pravice tvegati svojega življenja in ž njim življenja svojih tovarišev. Smrt v gorah ni junaštvo, je za izurjenega alpinista najčešče nesrečno naključje, za neukega planinca potrebna posledica njegovega neznanja. Čas je, da se zdramimo! Dovolj, preveč mladih življenj smo žrtvovali v dobi razvoja in procvita naše mlade alpinistike. Križ na gori naj nam ne bo vedno le resen memento, temveč znamenje, pri katerem po prestani, očiščujoči borbi hvaležno odložimo svojo plezalno vrv."

S partnerjem preživljala dramo v severni steni Triglava
In kdo je bila Mira Marko Debelak? Po duši predvsem samostojna, svobodomiselna ženska, ki je med plezalci "skalaši" našla tudi življenjskega sopotnika – Eda Deržaja, s katerim je preplezala številne previsne stene. Ne le ljubezen, še bolj tesno ju je povezala skorajda usodna nesreča v severni triglavski steni, ko se je Edu odlomil klin in je padel ter se pri tem hudo poškodoval (5. 7. 1927). Prav Mira je bila tista, ki ga je z nadčloveškimi močmi obvarovala, da se ni ubil, mu pomagala do delnega sestopa, dokler niso do njega prišli reševalci, in mu tako rešila življenje (zanimivo, da je rešila življenje tudi sinu Matjažu, ko se je utapljal v Savi).

Po rojstvu sina končala alpinistično kariero
Mira je bila ženska mnogih poklicev: gornica, plezalka, smučarka, umetnica, slikarka, zgodovinarka, etnologinja, popotnica, predavateljica, pisateljica, prevajalka, žena in mati. Prav zadnji "poklic" – leta 1936 se ji je rodil sin Matjaž – je nekako končal njeno uspešno 12-letno alpinistično pot. Odtlej je z družino obiskovala planine zgolj kot planinka. Žal pa se je njena življenjska pot zaradi krute bolezni prekmalu iztekla. V zadnjem pismu možu Edu se je poslovila z besedami: "Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin. Več pač ne moreš doseči v življenju."

Letošnja 90-letnica tega pomembnega alpinističnega dosežka je skorajda že mimo. Prav in pošteno bi bilo, da bi tudi pokojna Mira Marko Debelak Deržaj, vsaj na 70. obletnico smrti (2018), dobila spominsko znamenje nekje ob vznožju "njene gore" Špika, tako kot ga ima njena tovarišica (in konkurentka!) Pavla Jesih. Še toliko bolj, ker je bila leta 1931 znova Mira tista, ki je v tej steni preplezala novo smer – v severozahodnem razu.

Vabljeni, da si (spodaj) ogledate tudi dokumentarni portret Mira Marko.

Rozina Švent