Skoraj pol leta je minilo od nesreče ene najuspešnejših slovenskih športnic v Kikindi. "Bilo je četrti dan evropskega prvenstva. Na tekmi v figurativnih skokih sem odprla padalo in v zadnjem zavoju pred pristankom sem pri preprijemanju verjetno zagrabila vrvico, ki je blokirala komandne vrvice. Namesto da bi padalo spravila v položaj, ko bi letela vzporedno s tlemi, sem se s hitrostjo več kot 50 km/h zabila v tla."

Veliko jih takšne nesreče ne preživi
Ko je spoznala, da je nesreča neizogibna, je žrtvovala levo nogo: "V tistem trenutku moraš pravilno odreagirati. Če bi pristala na obe nogi, bi se kolki zarili v notranje organe. Posledice bi bile lahko mnogo hujše. Veliko jih takšne nesreče ne preživi. Imela sem zlomljeno nogo, potrgane ligamente, zlom križnice in okvaro živcev, kar se lahko obnavlja tudi eno leto."

Zdravniki so raje bolj tiho
Irena je še vedno v procesu intenzivne rehabilitacije. Po operaciji je bila dva meseca in pol na travmatološkem oddelku, zdaj pa mora trikrat na teden obiskovati terapije v centru Soča. Prej je bila vajena pestrosti gibanja (odlično se znajde v zraku in na smučeh, nekoč je bila tudi plavalka), zdaj pa lahko hodi le z berglami. Gibljivost leve noge je močno omejena. Želi si, da bi se sama postavila na noge. Zdravniki ji ne povedo veliko. "Verjetno niti sami ne vedo vsega."

Lažno upanje v Kikindi
Z zdravstveno oskrbo v Sloveniji je sicer zelo zadovoljna. Vesela je, da ni ostala na zdravljenju v Kikindi: "Tam so mi zdravniki govorili, da se bom hitro pozdravila. Toda oni nimajo pravih aparatur in niso mogli postaviti natančne diagnoze. Še sreča, da so me spravili v Ljubljano, kjer so mi rano strokovno oskrbeli."

Velika pozornost nadrejenih
Hvaležna je slovenski vojski (kjer je zaposlena), da so prišli s helikopterjem ponjo in jo prepeljali v Ljubljano. "Vesela sem tudi, ker so si načelnik generalštaba in poveljniki vzeli čas in me spodbujali. Pa tudi ljudje, ki jih sploh ne poznam. Ogromno obiskov sem imela in to me je 'držalo gor', ko sem kot kakšen 'knedl' ležala v postelji in se nisem mogla niti premikati."

Nikoli več ne bo tako, kot je bilo
Na začetku je bilo najhuje. Zaradi bolečin ni mogla spati. Ko se je uspela sama obrniti na postelji in premakniti nogo, je bila to zanjo velika zmaga. Zaveda se, da nikoli ne bo tako, kot je bilo. Vseeno ostaja optimistična. O tem, ali bo lahko kdaj spet začutila adrenalin in opravila svoj 11.094. skok s padalom, pa je raje nismo spraševali. Zaželeli smo ji le, naj se čim prej postavi na noge.

To bo uspeh, vreden več od vseh zlatih medalj!