bardy je zdaj brezdomec.

Ambasadorka šaha pri slovenski zvezi je iz New Yorka poslala naslednjo razglednico.

Newyorška šahovska avantura je za mano. Vtise še vedno zbiram, vendar v splošnem lahko rečem, da te največje ameriško mesto preprosto ne more pustiti ravnodušnega. Vsekakor me je najbolj presenetila navzočnost šaha v mestnih parkih. Domačini so mi razkrili, da je namen newyorških parkov razvijanje kulturnih dejavnosti posameznikov. In kraljevska igra je idealno orodje za to. Prevzeta sem bila tudi nad zanimivo arhitekturo, čeprav sem pričakovala, da ima celotno mesto veliko več visokih stolpnic. Dejstvo je, da najvišje stavbe najdemo le v finančnem okrožju Manhattna, prav tam, kjer sta se nekoč bohotila trgovinska dvojčka. Utrip mesta je živahen in preverjeno drži, da ponoči ne spi.

V šahovskem pogledu si bom obisk New York zapomnila predvsem po treh dogodkih, in sicer ...

1. Kot mesto, kjer sem prvič premierno v živo spremljala dvoboj za naslov svetovnega prvaka. Prizorišče dvoboja me sicer ni prepričalo, a vendar moram priznati, da je bilo nekaj inovativnih prijemov organizatorja, na primer trženje VIP-vstopnic in VIP-prostori za spremljanje dvoboja.

2. Obisk Marshall Chess Cluba bi moral biti pravzaprav obvezen cilj vsakega šahovskega navdušenca v New Yorku. Arhaično opremljen klub (neposredno ob slavni 5. aveniji) je bil drugi dom vseh slavnih ameriških šahistov. Hrani pa tudi spominsko šahovsko mizo, na kateri je leta 1965 šahiral Bobi Fischer. Zaradi politične situacije se ni mogel udeležiti turnirja na Kubi in je šahiral iz omenjenega kluba. Poteze so prenašali telefonsko in po telegrafu.

3. V New Yorku sem spoznala Williama Lombardya, trenerja svetovnega prvaka Bobbyja Fischerja. Lombardy, ki bo letošnjega decembra dopolnil 79 let, je ameriški šahovski velemojster, šahovski pisatelj, učitelj in nekdanji katoliški duhovnik. V 50. in 60. letih je bil vodilni ameriški šahist in sodobnik Bobija Fischerja, ki ga je treniral vse od najstniških let pa do konca svetovnega šahovskega prvenstva 1972 na Islandiji. Lombardy je še danes edini svetovni mladinski prvak, ki je premagal vse svoje nasprotnike in dosegel vseh 11 možnih točk. Poleg šahovske kariere se lahko pohvali z magisterijem iz etike in univerzitetno izobrazbo iz psihologije.

Težko je verjeti, vendar sem Lombardya srečala popolnoma zapuščenega v Union Square parku. Nekoč šahovska legenda je danes brezdomec, ki prenočuje v podzemnem javnem prevozu. Z Lombardyem sem preživela nekaj prijetnih dni. Ob pitju kave (ki ni niti približno tako okusna kot slovenska) mi je Lombardy pripovedoval zgodbe o Fischerju in njunih šahovskih dogodivščinah. Na njegovo željo sem ga peljala na ogled šahovske partije za naslov svetovnega prvaka. Res žalostno, da organizatorji prvaka niso prepoznali in ga dostojno sprejeli. So ga pa prepoznali šahisti, ki so mu v znak spoštovanja segli v roko in z njim izmenjali nekaj besed. Presenetilo me je, kako bistrih misli je Lombardy še vedno in kako odlično še vedno šahira. Čeprav je ostarel in brezdomec, njegov blišč v mojih očeh ni ugasnil. Prav nasprotno: še bolj je zasijal, saj vem, da sem ena redkih srečnic, ki je imela možnost od blizu spoznati Lombardya.

Medtem sta Carlsen in Karjakin odigrala že peto partijo. Vse so se končale z remijem. Peta partija je bila šahovsko in psihološko najzanimivejša doslej, saj je skozi celotno partijo kazalo, da bo slavil Karjakin. Nevarno je napadel prvaka, a mu na koncu vendarle ni uspelo. Vsekakor pa je Sergeju uspelo sprovocirati Magnusa, ki doslej ni našel poti, kako zrušiti jekleno držo izzivalca. Do konca je sicer še sedem partij in seveda je vse odprto. Šahovska javnost si nadvse želi, da bi se vendarle zgodil kakšen preobrat, ki bi popestril šahovski dvoboj. Remiji so dolgočasni ...