Tako kot življenje tudi šport vsekakor piše neverjetne zgodbe. Gregor Vezonik v svetovnem pokalu nastopa že šesto leto. Prvič se je preizkusil leta 2013 na domači tekmi, ko je svetovni pokal gostil Log - Dragomer. Pri 17 letih se je izkazal s 33. mestom in nakazal svoj talent. V prvih dveh sezonah rednega nastopanja na najvišjem nivoju ni uspel napraviti preboja, ki se je obetal. Šele lani se je v Bombaju prvič uvrstil v polfinale. Pred dvema letoma je na svetovnem prvenstvu zasedel 45. mesto, sezono 2017 je končal na 50. mestu skupnega seštevka.

To niso uvrstitve, ki bi tekmovalcu dale spodbudo in trenerje navdajale z optimizmom. Sploh ne v slovenski reprezentanci, kjer je konkurenca zelo močna. Tudi na prvi tekmi nove sezone Vezonik z 51. mestom ni ravno razkril svojega razkošnega talenta.

In potem se je zgodila Moskva, kjer je Jernej Kruder zmagal, Vezonik pa presenetljivo prišel v finale, potem pa senzacionalno osvojil tretje mesto. Da ni le muha enodnevnica, je nato potrjeval na večini naslednjih tekem in si popolnoma zasluženo priboril 5. mesto v skupnem seštevku sezone. S 50. na 5. mesto v le eni sezoni.

V sobotnem finalu je bil med vsemi šestimi tekmovalci najvišje uvrščen plezalec pravkar končane sezone, kar samo dokazuje, da je bila postava sinočnjega finala res izjemno presenetljiva in nenavadna. Zmagal je 19-letni Japonec Kai Harada, ki je v skupnem seštevku sezone zasedel šele 53. mesto, čeprav je nastopil na vseh tekmah. Vezonik je do medalje prišel na zadnjem balvanu, kjer je za vrh potreboval tri poskuse in tako za seboj pustil Japonca Keito Watabeja. Občinstvo je navduševal z izvirnimi rešitvami balvanskih problemov, nekajkrat je z njimi presenetil še samega sebe in se razposajeno veselil po doskoku z vrha stene.

Da je zgodba še lepša, je Gregor sredi avgusta na sklepni tekmi v Münchnu, ki med balvanskimi plezalci velja toliko kot Kitzbühel med smukači, prvič v karieri zmagal. Bojda so mu v domačem kraju Ravne na Koroškem ob tem dosežku želeli prirediti sprejem, pa je Gregor prosil, naj s temi stvarmi počakajo do vrnitve s svetovnega prvenstva. Uradni razlog je bil, da zaradi vseh obveznosti nima časa. Morda pa je vedel, da bo razlogov za veselje še več in bi bilo bolje počakati še kakšen teden ter potem proslaviti vse naenkrat.

Slovensko plezanje ima kar nekaj takšnih mojstrov, ki so zagotovilo, da nam tudi v prihodnje ne bo dolgčas.