"Rad bi bil spet jaz. Živim za dan, ko bom spet zažvižgal v tišino, kot milo zapoje ptica, ki začuti, da je spet na prostosti. Življenja se zopet zaveš, ko ostaneš brez njega. Spet vem zase, spet mi tečejo solze, spet se smejem in se zbujam z nasmehom. Ves dan se vozim v soncu na invalidskem vozičku, a šele zvečer opazim, da pravzaprav dežuje iz temnih oblakov. Kako lepo je spet živeti življenje zase, za poklonjen nasmeh, za nežen pogled, za lebdenje med tu in večnostjo."

Prvo opozorilo je prišlo z domačega dvorišča
Tako je Tomaž zapisal, ko je bil prvič resno opozorjen. 30. oktobra leta 2000 se je hudo poškodoval pri gradnji hiše.

Takrat je bil že svetovno uveljavljena plezalska zvezda, potem ko je leto prej preplezal južno steno Daulagirija. Ko je nenavadno hitro okreval, je že koval načrte za naslednje podvige, ki se jih je loteval bolj premišljeno in predvsem brez kamer ob vznožju himalajskih osemtisočakov, kar so mu očitali ob plezanju na Daulagiri.

Rupalska stena: nazaj v življenje
Leta 2002 je brez medijske pozornosti osvojil Šiša Pangmo (8.046), leta 2005 pa se je lotil Nanga Parbata. Obseden je bil z Rupalsko steno, s 4.700 metri prepada najvišjo na svetu. Vreme mu je preprečilo uspeh in na višini 6.300 metrov je šest dni čakal pri temperaturah okrog -10 stopinj na pomoč pakistanskega helikopterja. Njegovo življenje je viselo na nitki, toda po najbolj dramatični reševalni akciji v zgodovini himalajizma so Kamničana rešili.

Prebolel borelijo, v ilegali na Anapurno
Običajni ljudje, ki alpinizma ne razumejo, so na spletnih straneh skorajda zahtevali, naj se Humarju prepove obiskovanje najnevarnejših sten. Gozdni Joža, kot se je v šali sam predstavljal, je morda zato naslednji projekt izpeljal v popolni tajnosti in niti na svoji spletni strani ni sporočil, da namerava v solo vzponu na Anapurno. Podvig mu je uspel leta 2007, ob 20. obletnici kariere. Neverjetno, saj se je leto prej okužil s hudo vrsto borelije in nekaj časa ni čutil rok.

Če bi šel na vrh "Daule", bi umrl
Ob pregledu imenitne Humarjeve kariere je seveda na prvem mestu avantura v južni steni Daulagirija leta 1999, ko je odprl novo poglavje alpinizma in svoj podvig s pomočjo interneta približal širnemu svetu. "Daula" mu je dala steno, vrha pa ne. "Iz žepa vzamem slike, na eni mi mali Tomaž miga s prstom: ˝Ati, pridi domov!˝ Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: Umrl boš! Če greš naprej, boš zagotovo umrl!" Ker je želel živeti, je obrnil, a v sodobnem alpinizmu šteje preplezana stena, vrh je drugotnega pomena. Za podvig je bil nominiran za zlati cepin, vendar ga zaradi zakulisnih igric ni dobil. Svetovna plezalska smetana ni bila preveč navdušena, da bi Slovenec (Humar je zlati cepin dobil za vzpon na Amo Dablan leta 1996) še enkrat dobil nagrado.

Šrauf je bil njegov učitelj
"Pazi, da ti stvari ne postanejo prelahke," ga je svaril Stane Belak-Šrauf, starosta kamniškega alpinizma, ki je svoje znanje prenašal tudi na Humarja. Rekel mu je "mucek z dobro nabrušenimi kremplji". Skupaj sta leta 1994 plezala na Ganeš (6.986 m), kar je bila premierna Humarjeva himalajska odprava. Po Šraufovi nesreči pod Mojstrovko sta ostala povezana po "onostranskih kanalih". Humar je namreč imel, kot je dejal, sposobnost, da je navezal stik s pokojnimi. Leta 1997 je bil tudi sam prvič na robu. Z Janezom Jegličem sta v alpskem stilu opravila z zahodno steno Nuptseja, na vrhu pa je sunek vetra odpihnil prijatelja Janeza Jegliča.

Vam je kdaj stisnil roko?
Ekstremist? Odvisno, s katerega stališča gledate. "Ekstremno se mi zdi, ko Michael Schumacher s 300 kilometri na uro pridrvi v ovinek. Jaz bi se ubil," je odgovarjal tistim, ki so mu očitali, da se igra z življenjem. Kronistka himalajskega dogajanja Elizabeth Hawley je o njem dejala: "He is crazy, but certainly not dumb." Nor je, toda ne neumen. Bil je človek izjemnih sposobnosti. "Žival odneha, Humar ne," je dejal o sebi. Pošten do drugih in do sebe. "Ostani zvest samemu sebi," je vedno dodal k svojemu podpisu v knjigi Ni nemogočih poti, se ti zazrl v oči in ti krepko stisnil roko.

Samo plezati sem hotel!
Iz omenjene knjige še en navedek, da boste bolje razumeli Humarjevo početje: "Morda se prav v tem skriva odgovor na vprašanje, zakaj hodimo v gore. Mogoče tudi zaradi tiste nostalgije po časih, ko se je svet vrtel še z neko drugo hitrostjo. Ko smo še imeli čas, da smo se ustavili in rekli: za prijatelje si moraš čas vzet. Danes pa hitim in delam, da še sam ne vem, kje se me glava drži. Sprašujem se, čemu vse to. In potem se zaderem na ves glas, kot pred kratkim pod Rzenikom v kamniških hribih: ˝Pa sam plezat sem hotu!˝ Podpisani Gozdni Joža, Zgornja Fovšija 4b."