Pri Janji Garnbret se vse zdi tako preprosto. V svoji prvi polni sezoni med elito športnih plezalk je zmagala na prvih treh tekmah svetovnega pokala, se potem malce "umirila", a ravno toliko, da je dobila zalet za vrhunec sezone in zmago na svetovnem prvenstvu v Parizu. Predtem je zlato kolajno (leta 2001) med slovenskimi plezalci osvojila le še Martina Čufar. Z mlado Korošico, ki je včeraj v glasovanju za ime tedna na Valu 202 "premagala" celo Aleksandra Čeferina, smo se pogovarjali na novinarski konferenci, ki jo je za uspešno slovensko reprezentanco (izjemna sta bila tudi Mina Markovič, tretja, in Domen Škofic, četrti) pripravila Planinska zveza Slovenije.

Ko ste v finalu dosegli vrh, ste doživeli stoječe ovacije 8.000 gledalcev v pariški dvorani Bercy. Ste že kdaj plezali pred toliko gledalci?
Sem, lani, ko sem prvič nastopila na tekmi svetovnega pokala v Chamonixu. Tam je bilo podobno bučno. Če je veliko gledalcev, je res neverjetno in te kar nekaj drži v steni. Ko sem zlezla smer, je bil občutek neverjeten, čeprav sem skoraj padla. A želja je bila tako velika, da mi je uspelo. Na vrhu gledalcev sploh nisem slišala, vsa čustva so privrela na dan, samo to mi je rojilo po glavi, da sem svetovna prvakinja

V Pariz niste potovali z najboljšo popotnico, ampak vseeno pravite, da je bila to bolj prednost kot ne. Zakaj?
Na zadnjih dveh tekmah svetovnega pokala sem bila tretja in peta. Ta rezultatski padec mi je koristil, dal mi je dodaten zagon, poleg tega sem šla na svetovno prvenstvo brez večjih pričakovanj.

Na svetovnem prvenstvu ste delovali samozavestno, dobili tako kvalifikacije kot tudi polfinale in finale. Ste bili res ves čas tako sproščeni in prepričani o sebi?
Ne, pred kvalifikacijami sem bila živčna. Veliko tekmovalk je bilo, bile smo razdeljene v dve skupini, v vsaki skupini jih je šlo 13 v polfinale. Smeri so bile dokaj lahke, in vedela sem, da je treba zlesti do vrha, da prideš v polfinale, zato sem bila malce živčna.

Ko ste v finalu čakali, da pridete na vrsto, ste slišali, kako bučno je bilo v dvorani, ko je svoj nastop opravila Belgijka Anak Verhoeve. Sklepali ste, da je prišla do vrha. Je bil to dodaten pritisk, ker ste vedeli, da morate tudi vi po njeni poti, če želite osvojiti zlato medaljo?
Anak je že na eni od letošnjih tekem v Chamonixu zlezla celotno smer in sem vedela, da ji je spet uspelo. Takrat sem bila malce živčna in negotova, zdaj pa sem bila povsem sproščena. To je bilo moje prvo svetovno prvenstvo, in vem, da jih je še veliko pred menoj. Ker sem vedela, da je zlezla na vrh, sem si rekla zgolj to, da se moram potruditi in - kar bo, bo.

Na podelitvi medalj ste glasno peli slovensko himno ...
Res, še nikoli nisem pela Zdravljice, tokrat sem si rekla, da moram to storiti.

Kako so tekmice "sprejele", da jim letos štrene meša 17-letnica?
Starejše tekmovalke, na primer Mina, mi vedno čestitajo, in se res vidi, da se veselijo z menoj. Pri tistih malo mlajših, ki so bolj moja generacija, pa se že vidi malce več tekmovalnosti.

Ste proslavili zlato in bronasto medaljo?
Smo, saj se še vidi, kako malo sem spala. Neposredno z zabave smo šli le za eno uro v hotel in potem v letalo. Bili smo z drugimi plezalci v enem od barov v Parizu in se družili. Super je bilo.

Kako plezanje usklajujete s šolo? Boste jutri (torek) že v šolskih klopeh?
Ne, ker grem v Stuttgart na naslednjo tekmo, tokrat ekshibicijsko. Težko je usklajevati vse. Le prvi teden v septembru sem bila v šoli. Zdaj me do začetka oktobra ne bo, manjkala bom tudi novembra, saj imam svetovno mladinsko prvenstvo, pa še tekmo v Kranju. Treningi so dolgi tudi do štiri ure. Treba se je tudi učiti ... Imam srečo, da imam treninge v Velenju, kjer obiskujem tudi gimnazijo. Kadar nimam tekem, grem takoj po šoli na trening, zvečer pa se učim.

Prostega časa torej pravzaprav ni ...
Zelo malo ga je. Večinoma ga preživim s svojim fantom Domnom (Škoficem), izvajam stretching in vaje za preventivo pred poškodbami.

Poškodb prav veliko k sreči niste imeli v karieri, kajne?
Imela sem odkrušeno kost na sredincu leve roke, pa še to na srečo po sezoni, tako da ni vplivala na sezono.

To sezono ste res presenetili vse. Ste vi pričakovali takšne uspehe?
Nikakor. Upala sem na eno zmago, zdaj imam tri zmage plus naslov svetovne prvakinje. Nisem se počutila 100-odstotno pripravljeno, nisem bila prepričana o sebi. A sem odpravila vse negativne misli in nepričakovano zmagala že na prvi tekmi.

Kako se spoprijemate s pritiski, glede na to, da imate šele 17 let? V steni se zdite izjemno močni, pa ste tudi odlično psihološko pripravljeni?
Veliko sem moram še naučiti na tem področju. Psihološka priprava je včasih pomembnejša kot fizična. Če je v glavi vse urejeno in na svojem mestu, lahko prideš daleč. Nisem še popolnoma zrela za te pritiske, moram se tudi naučiti, kako prenesti malo slabše rezultate. Včasih pomislim, da je uspeh prišel prehitro in bi bilo morda bolje, če bi šlo vse postopoma.

V steni ste odvisni samo od sebe. Vam bolj ležijo individualni športi kot skupinski?
Vsekakor. Skupinski športi mi od nekdaj niso ležali, saj si odvisen od nekoga, ki se mu ne ljubi. Ti lahko odigraš najbolje, pa izgubiš tekmo zaradi drugega. Pri plezanju si odvisen samo od sebe.

Vseeno pa ste s preostalimi tekmovalci zelo povezani, kajne?
V slovenski reprezentanci je zelo dobro ozračje, veliko se zabavamo, pa tudi z drugimi smo v dobrih odnosih. Na ogledu si izmenjujemo mnenja. Ko je tekma, je sicer nekoliko drugače, sicer smo še vedno prijateljice, a ima vsaka svoj fokus. A tekmujem sama s seboj in nikoli ne rečem, da hočem biti na tekmi boljša od kakšne določene tekmovalke.

Mina Markovič je bila dolga leta vodilna slovenska in tudi svetovna plezalka, trikrat je zmagala v svetovnem pokalu v težavnosti. Ste se kdaj učili od nje?
Mina mi je bila vzornica, ko sem bila majhna, zdaj mi je navdih, ko želiš narediti, kar je naredila ona.

Radi poudarjate, kako uživate v plezanju. Pa kdaj tudi trpite v steni, so kakšne bolečine?
Tudi trpim kdaj, ampak ne pogosto. Jaz pravim: zakaj bi to delal, če ne uživaš pri tem? Ko bom nehala uživati, mi verjetno plezanje ne bo več veliko pomenilo. Je pa res, da ko te pečejo prsti, ni najbolj prijetno. Moraš se naučiti tudi trpeti.

Kaj rečete tistim, ki vas vprašajo, zakaj tako uživate med plezanjem?
Rada imam, da imam svoje telo pod nadzorom, rada se počutim močno, samozavestno, lahkotno, ko plezam po steni. Ta občutek se mi zdi neverjeten. Ko daš vse od sebe in zlezeš smer, je to res dober občutek.

Kako se je začela vaša kariera?
Plezati sem začela, ko sem bila stara šest ali sedem let. Plezala sem, kjer se je le dalo, po omarah, po drevesih. Poskusila sem tudi na plezalni steni, všeč mi je bilo in tako se je začelo. A prvi treningi so bili bolj igra, zares se je začelo šele pri dvanajstih letih.

Ste želeli trenirati tudi kaj drugega?
Plezanje je bila prva stvar, v katero sem se zaljubila. Noben šport me ni tako pritegnil kot plezanje.

Zdi se, kot da ste med plezanjem kar malo zamaknjeni ...
Ja, res sem v svojem svetu. Popolnoma sem osredotočena, imam brezizrazen obraz. Zavestnega razmišljanja sploh ni, vse je podzavestno.

V Kranju vas bo novembra na zadnji tekmi svetovnega pokala pričakala razprodana dvorana. Koliko sploh slišite navijanje?
Prvih nekaj gibov še slišiš občinstvo, potem gre to v ozadje. Ko ti zmanjkuje moči, spet zaslišiš občinstvo, ki ti kar vrne energijo in lahko prav zaradi tega splezaš do vrha.

Plezalcem se vsak kilogram pozna. Morate zelo paziti na hrano, na kilograme?
Jaz nič ne pazim. Če si nekaj dovolj želiš, se bo tvoja teža temu prilagodila. S tem nikoli nisem imela težav. Ni dobro imeti preveč kilogramov, ne smeš pa jih imeti niti premalo. Neka zmerna pot je najboljša.

V spodnjem videu si lahko ogledate posnetek finala svetovnega prvenstva. Nastop Janje Garnbret se začne po uri in štirih minutah videa.