Po skoraj 40 letih dela na Valu 202 se je s februarjem upokojil Dare Milič, legendarni radijec, ki je najbolj poslušani radijski postaji v Sloveniji pomagal postaviti temelje, saj je tam deloval od samega začetka. V tem času se je preizkusil kot novinar in urednik v številnih uredništvih, neizbrisljiv pečat je pustil tudi v športnem uredništvu. Ob upokojitvi je spregovoril tudi za MMC.

Znan je stavek o vaših prvih novinarskih korakih: "Vse skupaj se je začelo v Turistu, ko sem srečal kolega s fakultete Draga Bulca." Povejte kaj o tem.
Res je. Na radiu sem sicer delal že prej, delal sem na radiu Študent. Potem sem slučajno, čeprav pravijo, da ni nič slučajnega, res srečal kolega Bulca. Povedal mi je, da se ustanavlja Val 202 in da potrebujejo nov kader. Tako se je začela moja zgodba s to hišo.

Na radiu ste ostali vso svojo kariero. Številni radijci radi rečejo vsaj eno od naslednjih izjav: 'Radio te zasvoji. Radio je medij, ki mi je pisan na kožo. Po srcu sem in vedno bom radijec.' V čem je lepota, skrivnost oziroma čar tega medija?
Če bi vam na to vprašanje lahko odgovoril, bi prejel najmanj kakšno Pulitzerjevo nagrado (smeh). To je odvisno od posameznika. Radio te v bistvu zasvoji, tudi v negativnem pomenu besede, saj pogosto trpi tudi zasebno življenje. Zasvojenost z radiem je neke vrste družbena bolezen, podobno kot alkoholizem, le da so stranski učinki veliko manj boleči. Tako je pač delo v medijih, če se ne vključiš 100-odstotno, potem v novinarstvu nimaš kaj početi.

So vas kdaj zamikali drugi mediji?
Sem poskusil tudi drugje, bil sem na praksi na Dnevniku, ponudili so mi tudi službo, a mene časopisno novinarstvo nikoli ni tako zanimalo. Tam je vse lažje, tehnologija je veliko bolj enostavna. Radio je bil tisti medij, ki me je potegnil vase.

Na radiu ste opravljali različne funkcije v različnih uredništvih. Kako je skakati iz vloge novinarja v urednika in spet nazaj? Katere vrline so najbolj potrebne za vsako delo?
Vemo, kaj so osnovni postulati novinarskega dela. Ko človek postane urednik, se začne kot novinar prazniti. Enostavno nimaš časa, da bi polnil baterije, ker je eksploatacija - nikakor ne v slabem pomenu - veliko večja, kot če si novinar. Vsi uredniki z leti postanemo 'foh idioti'. Enostavno ne moreš biti urednik, hkrati pa biti še izjemno podkovan na kakšnem drugem področju. To še posebej velja, če si urednik kakšnega večjega uredništva ali programa. Od leta 1975, ko sem postal urednik Vala, sem bolj ali manj v uredniških vlogah, zato je logično, da je novinarski razvoj pri meni nekoliko zastal.

Nekoč ste dejali, da se Val 202 v začetku 90 let ni najbolje odzval na tehnološke in vsebinske spremembe, ni poiskal novega prostora, ki je nastal v etru (diplomska naloga Simone Habič, stran 30). Kako danes gledate na razvoj radia po osamosvojitvi?
Mislil sem predvsem na razvoj radia samega, na kar ni imela politika nobenega vpliva. V mislih sem imel izključno razvoj medija, ki se ni odzval tako, da bi peljal svojo pot. V nekaterih segmentih se je začel preveč spogledovati z zasebnimi radijskimi postajami, kar ni prav. Radio bi moral držati raven, ki sodi na nacionalni radio. Ni bil Val tisti, ki se ni znal odzvati, radio je bil tisti, ki se ni znal odzvati. Metode, ki so bile značilne za Val, smo naenkrat preselili tudi na prvi program. Med vojno smo imeli en program, po koncu te pa smo tudi na prvem programu ohranili podoben koncept. Razvijati bi ga morali - in to je mišljeno v dobrem smislu - kot konzervativen, klasičen program, kot velja za prvi televizijski program.

Dolgo časa ste bili urednik športnega programa na Valu 202. Pod vašim vodstvom se je oblikovalo uredništvo, ki je najbrž najbolj kakovostno v državi, saj ima tako širino (pokrivate skorajda vse slovenske športe) kot globino (novinarji so v svojem športu 'specialisti'). Kako gledate na ta kader, njegov razvoj in svojo vlogo pri tem?
Tej oceni ne bom oporekal (smeh). Športno uredništvo je res doseglo neki nivo, kot ga po mojem prepričanju mora. Imeli smo tudi nekaj sreče, saj je bil v hiši za to vedno posluh, zato smo lahko pripeljali nove sodelavce, da smo jih lahko učili tega posla in da kakovostno delajo. Meni se sicer to ne zdi 'velika stvar', jaz sem samo delal svoje delo, tisto, kar pač mora delati urednik (smeh). V to vlogo sem pristal bolj po sili razmer, ker je takrat primanjkovalo uredniškega kadra, še enkrat nisem želel prevzeti vloge urednika Vala, pa sem pristal na športu. Nikoli mi ni bilo žal, da se je tako razpletlo. Delal sem namreč z ekipo, s katero bi rad delal prav gotovo vsak urednik. RTV je lahko ponosen na tako uredništvo.

Je razlog za tako uigrano ekipo tudi v tem, da radijski novinarji niste tako medijsko izpostavljeni?
Bo kar držalo. Seveda imamo tudi na radiu "ege", a to je prav gotovo ena od značilnosti dela na radiu. Ko je bil čas za veselje, je bil čas za veselje, a ko je bil čas za delo, smo se vedno izkazali kot dobro uigran tim.

Podoba (športnih) medijev se je skozi čas krepko spremenila. Včasih so bili radijski prenosi glavni vir informacij, kmalu se je pridružila televizija, danes imamo še splet in socialne medije. Kakšna je prihodnost radijskega novinarstva?
Mislim, da je treba gledati splet kot povsem svoj medij. Splet seveda na nekaterih področjih lahko prehiti radio, a to sta po mojem dva povsem različna medija. Pojav spleta nikakor ni škodil radiu, zato nimamo nič manj poslušalcev, lahko pa radio koristi spletu s svojim servisiranjem številnih vsebin.

Pravite, da šport postaja gladiatorstvo, športniki pa objekt. Eden od glavnih vzrokov je bržkone denar, kapitalizem, ki v vsaki stvari, tudi športu, vidi le priložnost za zaslužek. Tako gre denar v tiste športe, ki so medijsko zanimivi, od športnikov pa se pričakuje, da bodo vedno na razpolago sponzorjem. Kako vidite te odnose?
Sponzorji so del modernega športa, tako pač je, v tem ne vidim nič slabega. Če pa govorimo o slovenskem športu, ne smemo govoriti kot o zasebnikih. Le malokdo je sam prišel do vrhunske stopnje, to mu je omogočila država (šolanje, usposabljanje ...). Problem se pojavlja v tem, da nekateri športniki mislijo, da javnost ne obstaja, in se tako tudi obnašajo do novinarjev, ki so predstavniki te javnosti. Problem denarja pa se najbolj vidi na olimpijskih igrah, kjer je ogromno visokoletečih fraz, a v resnici je prav vse v službi kapitala. Olimpijske igre so spektakel, ki je so namenjene trženju. Olimpijske igre so prišle v fazo, v kateri se bo moralo nekaj spremeniti, to dolgo časa ne bo šlo več v nedogled.

Svoj delež pri tem imajo tudi mediji, ki vedno bolj silijo v rumenizacijo.
Seveda, a na Valu ne delamo po teh kriterijih. Vse več rumenih vsebin je v t. i. 'kvalitetnih medijih'. Trg ima svoje zahteve, a neko mejo je pač treba postaviti.

Vas je morda strah, da bi moral tudi Val 202 po tej poti?
Ne, mislim, da vsaj za nacionalni radio in TV strahu za to ni. Vsaj v bližni prihodnosti ne. Rumenizacija je namreč tek na kratke proge.

V politiki pogosto slišimo dilemo, ali je poslanec odgovoren volivcem ali poslanski skupini? Komu je odgovoren (športni) novinar? Javnosti ali delodajalcu?
Javnosti! Za javnost namreč delamo, torej smo njej odgovorni. Pustimo na eni strani odgovornost do delodajalca, v končni fazi mora biti to javnost. In samo javnost!

Včasih ste igrali košarko. Je ta šport tudi na vrhu vaše priljubljenosti? Katere športe najraje spremljate?
Ko sem bil urednik športnega programa, sem moral seveda že po tem kriteju spremljati vse športe. A to ni bil problem, saj imam šport zelo rad. Vse športe. Seveda sem kot človek navijač, a kot športni novinar in urednik pa nikoli nisem bil navijač. To sem zahteval tudi od novinarjev v uredništvu, da smo vsi skupaj 'zgolj' posredniki informacij do javnosti. Res pa je, da mi je košarka še danes najbližje.

Kateri športi so najbolj in kateri najmanj primerni za prenos v radijskem etru?
Prepričan sem, da je mogoče prav vse športe spraviti v obliko, ki je primerna za prenos v tem etru. Vse športe se da komentirati, res pa je, da je ene lažje prenašati, druge pa težje. Njega dni sem imel željo, da bi bilo tega še več, a realnost je, da smo del programa Vala 202, zato se moramo ravnati po programski shemi. Moja ideja je sicer bila, da bi na Radiu Slovenija naredili še četrti program, na katerem bi predvajali samo športni program. Na eni strani bi poslušalcem ponudili še več vsebin, na drugi strani pa bi imeli mladi novinarji več poligona za učenje in ustvarjanje. Upam pa, da bo to nekoč zaživelo.

Kateri športni dogodki v neposrednem prenosu so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Na vseh največjih športnih dogodkih sem bil v vlogi poročevalca. Kdor misli, da imamo novinarji na prizorišču olimpijskih iger kaj od spektakla, se hudo moti. Taki projekti so bili za naše ekipe vedno trdo garanje. Na igrah smo bili zato, da smo lahko posredovali informacije javnosti in ne, da bi uživali. Če zdaj pogledam v preteklost vse velike dogodke, se spomnim samo, da smo imeli veliko dela.

Upokojitev še ne pomeni konec vašega novinarskega ustvarjanja. Radijski ekipi boste pomagali tudi v Londonu. Kaj pa potem?
Ja, v Londonu bom pomagal, ker sem pomagal graditi ta projekt, še preden sem vedel, da me čaka upokojitev. To je moj zadnji projekt v tej hiši.