2. junija, ko bo Pegan dopolnil 39 let, bo v Ljubljani tekma Pokala Slovenije in takrat bo velemojster droga, na katerem je evropski prvak postal že leta 1994 v Pragi, nastopil še zadnjič. Ali bo izvedel svojo prvino pegan, je med drugim povedal v intervjuju za Val 202, potem ko so ga poslušalci izbrali za Ime tedna.

Ko smo vam sporočili, da ste ime tedna, ste nam odvrnili: "Ali se veselijo, da bom nehal?"
Malo sem bil presenečen. Po navadi sem bil Ime tedna, ko sem dosegel dober rezultat. Zdaj sem napovedal konec kariere in se mi zdi malo čudno.

Močno ste zmagali v glasovanju. Ste tudi med kariero čutili podporo navijačev?
Da, velikokrat. Vedel sem, da me ljudje podpirajo. Ni ravno lažje tekmovati, je pa lažje prenesti tako zmago kot poraz, če veš, da te ljudje spremljajo, in to takšni, ki te znajo ceniti in spoštovati tudi takrat, ko ti ne uspe.

Se strinjate, da je imela gimnastika včasih več navdušencev?
Gimnastika ima tudi zdaj veliko navdušencev, ampak lahko bi jih bilo še več - vsaj med mladimi. Res pa je, da je bila gimnastika včasih zelo popularna. Bolj kot zdaj. Mladi se bolj zanimajo za nogomet in podobne športe.

Ali mora imeti občinstvo več znanja, da lahko spremlja ta šport? Kako občutite občinstvo? Kaj jih najbolj fascinira?
Zadnje čase se je gimnastika tako spremenila, tu mislim na ocenjevanje, da tudi jaz nimam več pojma, kaj se dogaja v gimnastiki. Za drog še lahko komentiram, kdo je bil boljši in kdo ne, za preostala orodja pa ne. Stvari se zelo spreminjajo in vsi, ki smo zelo blizu gimnastike, imamo vedno več težav, da razumemo sodnike. Radi bi, da bi šlo s temi spremembami gimnastiki na bolje, vendar jim ne uspeva. Vedno bolj zapleteno je. To, kar vidi povprečen gledalec, je povsem skregano s tistim, kar vidijo sodniki.

Torej je vedno težje predvideti, kakšno oceno bo dobil posamezen nastop?
Mislim, da ja. Povprečen gledalec težko ugane, kdo bo boljši in kakšna bo končna razvrstitev.

Kako dolgo že razmišljate o koncu kariere?
Že zelo dolgo. Ko smo se na novinarski konferenci, ko sem javno povedal, da končujem kariero, z Mitjo Petkovškom in novinarji, ki me spremljajo pogovarjali, kdaj smo že razmišljali o koncu kariere, smo se spomnili dogodkov zelo zelo dolgo nazaj, vsaj deset let, ko sem jaz ali moj trener rekel, da to je pa zadnje tekmovanje in bo treba razmišljati o koncu. A so bila prav ta zadnja leta tista, ko sem dosegel največje uspehe.

Ne vem, vsak neuspeh te morda malo prisili k razmišljanju, sploh ko si med starejšimi telovadci, o slovesu. Ampak to so trenutni občutki po neuspehu, že na naslednjem tekmovanju pa se lahko vse povsem obrne. Pri meni se je to dogajalo že nekaj časa. Od leta 2010, ko se mi je nazadnje ponovila poškodba, sem vse bolj razmišljal, ali se mi bo uspelo pobrati ali ne. Premor je bil malo daljši, dveleten.

Lani spomladi sem se moral prisiliti, da sem šel na tekmovanja, in sem rekel: če zdaj ne bo šlo, bo res konec. Tisti dve tekmi nista bili ravno takšni, da bi se lahko hvalil. Vseeno sem bil zadovoljen, da sem ju izpeljal. Prvo zelo slabo, pri drugi, ko je bila vaja sicer lažja, je bila izvedba skoraj takšna, kot sem bil vajen, in sem bil zadovoljen, da mi je uspelo. No, jeseni je bilo le eno tekmovanje in sva se s trenerjem odločila, da se nima smisla pripravljati.

Zdaj je že 2013 in videla sva, da ne gre več. Predvsem na drogu je šla gimnastika zelo naprej, vaje so postale zelo težke, ti mladi fantje, ki so lani tekmovali na olimpijskih igrah, izvajajo zame nepredstavljivo težke vaje. Videl sem, da nima smisla, da bi se še poskušal kosati z njimi, čeprav - verjetno bi lahko s tisto svojo najtežjo vajo ob lepi izvedbi še prišel do kakšnih stopničk na svetovnih pokalih.

Se kaj bojite svojega zadnjega uradnega nastopa?
Bom videl, kako bo že zdaj na tekmi svetovnega pokala v Ljubljani ...

Kaj pomeni, da bo v nedeljo Aljažev dan? Boste takrat sploh tekmovali?
Ne. To bo tudi zame presenečenje. Vsega še ne vem. Bomo videli. Vem le, da bom podelil medalje najboljšim na drogu.

2. junija boste nastopili zadnjič. Že veste, kako bo to videti?
Glede na to, da sem na drogu bolj malo, ne bom mogel narediti nekaj takšnega, kar sem si vedno želel narediti za konec kariere, torej vaje, ki ne bo težka, bi bila pa za oko prijetna. Se bom pa potrudil, da bom skočil na orodje in se zavrtel, nočem pa tvegati, da bi se na zadnjem nastopu poškodoval.

Prvine pegan ne boste več izvedli?
Ne, o tem sem prepričan.

Kako telovadec doseže, da se prvina imenuje po njem?
Mora biti nekaj novega, nekaj, kar še nihče ni naredil pred teboj. Na enem izmed velikih tekmovanj prijaviš novo prvino in jo moraš uspešno izvesti. Ko ti to uspe, sodniki določijo težino elementa in ji dodelijo ime.

Je dober občutek, ko imaš svojo prvino?
Seveda, tega nima vsak. Če je v pravilniku tvoje ime, si lahko prepričan, da se te bo vedno nekdo spomnil.

Odgovorite, prosim, še na nekaj kratkih vprašanj. Najljubši nastop?
Svetovno prvenstvo v Avstraliji leta 2005.

Je bil to tudi najuspešnejši nastop?
Hm, ne bi rekel. Vaja ni bila idealna, je bila na kakšni manjši tekmi celo bolje narejena.

Največje razočaranje?
Teh je bilo tudi kar nekaj. Portoriko 1996.

Najljubša dvorana?
Športno društvo Trnovo, tam sem prebil največ časa.

Najboljše občinstvo?
Evropsko prvenstvo v Ljubljani.

Najtežja prvina?
Trojna salta, seskok z droga.

Najljubša hrana?
Zrezek ali riba.

Najboljši v zgodovini športne gimnastike?
Hm, Vitalij Ščerbo.

Boste ostali v gimnastiki kot trener?
Ne vem še. Želim si. Upam, da bomo našli skupne interese z gimnastično zvezo in da bomo sodelovali.

Imate občutek, da bi znali to znanje prenašati, tako kot ga je vaš trener Jože Mešl na vas?
Tako dobro gotovo ne. Če bom znal vsaj delček tega prenesti, kot je on name, bom že zadovoljen.