Blejska plavalka si je na listek že zapisala izid, ki ga želi doseči na naslednjih olimpijskih igrah. Takšen ritual se je v Pekingu do potankosti obnesel, saj je plavala tri stotinke hitreje od papirnatega načrta in osvojila srebrno medaljo. Toda le kje črpa optimizem, da se danes vidi tudi v finalu Londona? Izhodišče se zdi preslabo za takšne sanje - po Pekingu je 23-letna Sara Isaković veliko časa podredila študiju na univerzi Berkeley, zato izidi na velikih tekmovanjih niso bili na ravni olimpijske podprvakinje. Zakaj, nam je razložila med obiskom na Bledu.

Kakšne težave ste imeli po osvojitvi olimpijske medalje, da je šla plavalna krivulja navzdol?
Na svetovnem prvenstvu v Rimu 2009, to je bilo takoj po prvem letniku študija, sem sicer do marca odlično plavala, čeprav sem bila poškodovana, saj sem si zlomila nekaj koščic na stopalu. To me ni oviralo, bila sem 'naspidirana'. toda ob prihodu domov sem morala poslušati, da način dela v ZDA ni pravi, prav tako ne moja trenerka. Govorili so: "Tam nič ne treniraš, mi že vemo, kaj je zate dobro." Na Barkeleyju sem se prvič v življenju res počutila dobrodošlo, iz srca me imajo radi, tukaj pa nihče ni rekel: "Super, Sara, treniraš in še študiraš," ampak so mi očitali, zakaj študiram in ne plavam več tako resno. To sem si vzela k srcu in podzavestno me je potrlo, pobilo ... Sploh nisem mogla tekmovati, imela sem polno glavo misli. Ni čudno, da niti lani na evropskem prvenstvu nisem mogla dobro plavati. Vsak misli: Sara je v nebesih, a ni tako.

Vam je torej olimpijska medalja prinesla tudi nekaj prekletstva?
Res. Nenormalno ... Morda sem v treh letih preveč pričakovala od sebe, zato sem imela kar zavoro. Ali pa sem imela željo dokazati vsem, da tam dobro treniram. Ne vem, zakaj ta želja, saj mi ni treba nikomur nič dokazovati.

Po Pekingu ste bili za medije malce manj dostopni. Ste ugotovili, da se vendarle preveč razdajate in želite ustreči vsakomur?
Po mailu sem dobivala na milijone vprašanj in intervjujev, bila sem obremenjena, časa pa nisem imela veliko, saj sta bila študij in trening na prvem mestu. Potrebovala sem nekoga, ki to ureja, imela sem svojega zastopnika za stike z mediji, toda naredila sem si škodo in bila zaradi tega takoj ob prihodu na univerzo za nekaj časa suspendirana, saj to ni dovoljeno.

Priznati morate, da novinarji do vaših slabših rezultatov v zadnjih sezonah nismo bili prav kritični. Samo predstavljajte si, kako bi, na primer, že po eni ponesrečeni sezoni kritizirali Tino Maze ...
Imam zelo 'fer' odnos z novinarji, vedno sem po pravici povedala, kakšno je stanje in kako sem pripravljena. Sicer so vedno veliko pričakovali, ampak kritiziranja pa ni bilo, ker sem bila na primer trinajsta. Po drugi strani je tako tudi prav. Biti trinajsti na svetovnem prvenstvu le ni slab dosežek, čeprav so vsi mislili, da bom v Rimu osvojila medaljo. Upam, da ljudje razumejo, da nisem 'mašina' in samo plavam gor-dol, ampak da imam novo prioriteto - študij.

Vsak si predstavlja, da ste si z olimpijsko medaljo krepko izboljšali finančni status, ampak najbrž ni tako?
Nisem še dobila vseh obljubljenih nagrad. To je žalostno, imam občutek, da se za vrhunske športnike slabo skrbi. Saj ne, da bi zahtevala veliko, ampak gre za princip. Zame je sicer največja nagrada za uspehe štipendija, in to je velik privilegij.

In zdaj to nepriljubljeno vprašanje: ali v ZDA res trenirate slabše, kot ste tukaj?
To ni res. Vedno povem resnico, pa mi nihče ne verjame. Treniram na drugačen način, res pa je, da preplavam manj kilometrov. Zjutraj sem od 6.00 do 8.00 na treningu in popoldne od 1.00 do 4.00. V času, ko sem v bazenu ali fitnesu, izpeljemo trening bolj intenzivno, ker moraš čas bolje izkoristiti. Navadila sem se na ta način dela. Pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta. Vedno sem povedala, kako treniram, in marsikdo je rekel, da treniram premalo. Toda bistvo je v tem, da v resnici ne treniram premalo - treninga je dovolj, je raznolik, imamo strokovnjake, delamo izjemne stvari in sem vesela, da sem se naučila trenirati raznovrstno.

Manjša količina treninga po drugi strani pomeni, da se boste lahko bolj spočiti lotili priprav na olimpijsko sezono ...
Res je. Kar sem vlagala, se nekje nabira in ves ta trud v zadnjih treh letih ni šel v nič. Vse skupaj je bila dobra izkušnja in glede na to, kaj vse se je dogajalo, mislim, da se bo naslednje leto izplačalo.

Si upate reči, da boste naslednje leto v Londonu plavali v olimpijskem finalu?
Upam! Vsi mislijo, da sem zmešana (smeh). Mislim, da mnogi športniki kar ne upajo sanjati. Meja ni. Ali sem imela pravico dve leti pred Pekingom sanjati o olimpijski medalji? Z očetom sva se leto pred olimpijado šalila in mi je čestital za olimpijsko medaljo. Kdaj si tudi zapišem izid, ki ga hočem doseči, tudi če je hitrejši od svetovnega rekorda. Zapišem in nalepim na steno. V Pekingu sem plavala tri stotinke hitreje od izida, ki sem ga zapisala leto prej.

Ali zdaj, dobro leto pred začetkom londonskih iger, že kaj piše na listu? Mislim o času, ki naj bi ga plavali tam?
O piše, piše, ampak o tem ne govorim.

Boste naslednje leto zaradi olimpijskih iger študirali manj?
Da, od januarja do maja ne bom študirala.

Kje boste trenirala, v Sloveniji ali v ZDA?
Ne vem še.

Bo ob vas ameriška trenerka ali Miha Potočnik, ki vas je popeljal do olimpijske medalje in s katerim ste trenirali zadnja dva meseca?
Najbolje bi bilo, da kar oba. Do konca poletja se moram odločiti.

Na zadnjem mitingu pred odhodom na svetovno prvenstvo ste v Kopru na 200 prosto prvič letos plavali pod dvema minutama, čeprav ste se med dopoldanskim in popoldanskim delom tekmovanja več ur sončili na plaži, kar najbrž ni ravno recept za uspeh. Kaj ste storili prav, da se vračate na zmagovita pota?
Višinske priprave v Franciji so lepo uspele, čeprav sem imela nekaj težav, ker tri leta nisem bila na takšni višini. Pomemben dejavnik za dober izid v Kopru je bila sproščenost. Tekma je bila zabavna, vmes smo šle na mestno plažo, dala sem 300 avtogramov, se slikala zlasti z otroki, ki jim to veliko pomeni. Moj pristop sploh ni bil tako resen in morda je to pravi način, s katerim bom tekmovala v Šanghaju. Da grem prej na plažo (smeh). Ne, da sproščeno odplavam svojo tekmo, brez pričakovanj.

S kakšnimi željami odhajate v Šanghaj?
Komaj čakam to prvenstvo, na katerem si želim doseči normo za London. Letos sem sproščena, sploh se ne obremenjujem, kaj moram doseči in kaj mislijo drugi. Pomembno je, da sem jaz srečna. Priti moram le do tiste ravni, kot sem jo dosegla pred olimpijskimi igrami. Da si tako samozavesten in tako verjameš vase, da ti nihče nič ne more. Nikogar se nisem bala. Če ti ne gre najbolje, se že pojavijo dvomi, in to ni dobro. Že če za sekundo podvomiš, ni dobro. Na univerzi sem 'v nulo' naštudirala psihologijo, možganov, pa ne vem, zakaj se ne spravim v ta položaj. Zelo lahko je reči, težko narediti. Usmerila se bom v nevropsihologijo. Nekoč bom to temo raziskovala naprej in iznašla del možganov, ki te zavira pri športu, čeprav bo verjetno to zame že prepozno in mi ne bo pomagalo pri karieri.

Zakaj ne, menite, da vas ne bo na olimpijskih igrah 2016 v Braziliji?
Le kot gledalka. Naslednje leto bom stara že 24 let, pri plavanju to ne gre, pridejo 16-letnice in te premagujejo.

... in potem ti ostane le še ultramaratonsko plavanje, kot se ga loteva Martin Strel ...
Pa veste, da ga poznajo v ZDA?

Res?
Ravno zadnjič me je nekdo vprašal: A poznaš tega, kako se že imenuje, Big river man?