Oddaja je bila na sporedu v sredo, 16. januarja, na drugem programu Televizije Slovenija.

Zakaj projekt Bežigrajski športni park ne more dobiti zelene luči!
1. Projekt BŠP je okoljsko NESPREJEMLJIV.
V postopku pridobivanja okoljevarstvenega soglasja (OVS) je bilo med drugim ugotovljeno, da bodo ravni hrupa, KLJUB OMILITVENIM UKREPOM (protihrupna ograja) med gradnjo redno presegale predpisane MEJNE VREDNOSTI, na nekaterih točkah pa celo presegale KRITIČNE VREDNOSTI. To je po zakonu PREPOVEDANO in pomeni rdečo luč za projekt. Že kratkotrajno izpostavljanje takšnim vrednostim hrupa zelo škodljivo vpliva na zdravje in počutje ljudi. Pri tem bi radi poudarili še posebej škodljiv vpliv hrupa na otroke, ki so v okolici stadiona zaradi neposredne bližine osnovne šole, vrtca, otroškega igrišča ter športnih objektov vsak dan prisotni v velikem številu. Za starejše, invalide ali kronične bolnike pa je takšno izpostavljanje lahko celo usodno. Izpostavljanje prekomernemu hrupu lahko povzroči poškodbe sluha, motnje spanja ali počitka, povišanje krvnega tlaka, poškodbe srca in ožilja, motnje pri koncentraciji, učenju in pogovoru, zmanjšano učinkovitost pri delu, vznemirjenost in psihofizične motnje. Prav ti dokazani negativni vplivi na zdravje so razlog, da je takšno obremenjevanje ljudi s hrupom pri nas in v vseh razvitih državah prepovedano.

2. Projekt BŠP je nesprejemljiv tudi z vidika varstva kulturne dediščine.
Čeprav se projekt v javnosti upravičuje z obnovo Plečnikove zapuščine, gre v resnici za kompletno prezidavo in degradacijo Plečnikove dediščine. Projekt grobo krši tudi določbe Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena, saj spreminja podobo spomenika, spreminja vedute na spomenik in s spomenika na okolico ter na vplivno območje in rabo spomenika. Po mnenju enega vodilnih strokovnjakov za Plečnika bi po prezidavi v športno – komercialni projekt ostalo le še 5-10% Plečnikove arhitekture.

3. Stanovalci projektu nasprotujemo tudi zaradi nejasne finančne slike.
Primer Stožic jasno kaže, kako se končajo projekti, pri katerih financiranje ni jasno dorečeno. Kaj če investitorju BŠP (kot se v Sloveniji pogosto dogaja) med izvajanjem del zmanjka denarja? Kaj če bo izvedel samo prvi del, do konca uničil Plečnikovo dediščino, naredil veliko gradbeno luknjo, poškodoval naše stavbe, potem pa bo ne bo več denarja, njegovo podjetje pa bo propadlo? Iz medijev dobro poznamo kar nekaj podobnih primerov v Sloveniji. Kdo bo potem prevzel nase materialno odgovornost za nastalo škodo prebivalcem, okolju in kulturni dediščini?

4. Celoten projekt BŠP že od vsega začetka zaznamuje po naši oceni negativno razmerje med socialnimi koristmi in socialno škodo.
Kakovosten je tisti projekt, ki daje največjo socialno korist ob najmanjših socialnih stroških. Za projekt BŠP tega nikakor ne bi mogli trditi. Poleg degradacije kulturno- zgodovinskega spomenika, uničenja aktivne mestne soseske in dramatičnega znižanja kakovosti življenja prebivalcev ter njihovega zdravja, zmanjšanja vrednosti premoženja, posledično zmanjšanja šolskih in ostalih kapacitet, ki so zdaj namenjene otrokom, so po naši oceni koristi za družbo MINIMALNE. BŠP ponuja nove poslovne prostore, ki jih je, praznih, tudi nikoli vseljenih, v Ljubljani na voljo v kvadratnih kilometrih. Ponuja trgovske površine, ki jih imamo v Sloveniji že zdaj največ na prebivalca in ob katerih že obstoječi trgovci težko preživijo. Ponuja nove gostinske lokale, ki v bližino šol ne sodijo. Ogromen, nedokončan štadion v LJ že imamo, prav tako tudi dolgove v zvezi z njim ter skoraj vedno prazne kapacitete. Še Stožiškega stadiona ne moremo zapolniti, kako bomo zapolnili dodatnega novega? Tlačenje motociklističnih vsebin, konjskih tekmovanj, strelišča, kartinga ipd. ne sodi v stanovanjsko naselje skoraj v centru mesta.

5. Stanovalci odločno nasprotujemo tudi trditvi, da bo brez projekta Bežigrajski športni park Plečnikov stadion propadel.
Stadion je bil do leta 2007, dokler ga v roke ni dobil BŠP, v povsem delujočem stanju. Na njem so potekali lokalni in državni športni dogodki, prebivalci so ga uporabljali za svojo rekreacijo, številni šolarji za ure telesne vzgoje. V takšnem stanju bi lahko z minimalnim vložkom funkcioniral še desetletja. L. 2007 je investitor stadion ogradil, v stadion prihrumel z gradbenimi stroji, uničil drenažni sistem, izrul reflektorje, odtrgal sedeže, žlebove itd. Šele ti ukrepi so pospešili propadanje stadiona. Stanovalci odločno zavračamo tudi trditev, da bi bila prenova in vzdrževanje stadiona odvisna zgolj od prezidave zaščitenega spomenika in umestitve okoljsko spornega projekta v zaščiteno vplivno območje tik ob stanovanjskem naselju. Investitor bi lahko hotel, stolpnico, poslovne stavbe ipd. zgradil kjer koli drugje, kjer prostor to omogoča v skladu z okoljsko zakonodajo. Plečnikov stadion pa bi samo obnovil in ga ohranil v prvotni obliki. V Ljubljani je ogromno nedokončanih gradbenih jam, obstajajo degradirana območja opustelih tovarn ipd., kjer bi investitor z manj škode za naše zdravje in okolje lahko uresničeval svoje investicijske projekte.

Stanovalci Fondovih blokov NIKOLI NISMO NASPROTOVALI obnovi Plečnikovega stadiona. Vendar pa v skladu z osnovnimi civilizacijskimi normami in pravno državo zahtevamo, da se prenova izvede v SKLADU Z ZAKONI. In to tako, da bo ohranjena avtentična zaščitena Plečnikova dediščina ter da bo ohranjeno naše ZDRAVJE IN ZDRAVO bivalno okolje