V času po zaprtju športa sta bila to šele šesti in sedmi turnir z mednarodno udeležbo ‒ in prvi, če izvzamemo olimpijske igre, kjer so bili po lanskem marcu zraven tudi Kitajci.

Če vam v tem jutru ponudim dve imeni – Čen Meng in Fan Žendong, ju boste najbrž samo zaradi napovedi hitro povezali z namiznim tenisom. Sploh zato, ker ste prepričani, da gre za Kitajca.

Oba pa nista kar navadna Kitajca, ampak obenem tudi najviše uvrščena na svetovni lestvici v športni disciplini, v kateri ima Mednarodna zveza pod svojim dežnikom kar 216 svetovnih držav.

Najbrž bi mi kdo, ki mu zgornji del trupa najbolje deluje, v tem jutranjem obdobju že prigovarjal, da toliko držav na zemeljski obli niti ni. Pa so ‒ in če ne verjamete, prelistajte seznam članic Mednarodne namiznoteniške zveze.

Ta bo čez nekaj dni na svetovnem prvenstvu ob volilnem kongresu v Houstonu še bogatejši za eno državo članico in prvič naj bi namiznoteniški svet vodila ženska. In to ne Kitajka, pač pa Švedinja.

Šele drugič prvenstva ne bo v Aziji ali Evropi
Ampak to ni tisto najpomembnejše za rdečo nit tega razmišljanja o namiznem tenisu. Slovenija se je dokaj presenetljivo namreč znašla na tem seznamu prirediteljic najbolj odmevnih turnirjev pod okriljem Mednarodne zveze. Da ne bo pomote, bom natančnejši: hčerinske združbe, ki naj bi v prihodnje vodila svetovna tekmovanja v športu, ki ga morda igra največ ljudi med olimpijskimi disciplinami. Nima pa nobene prave prepoznavnosti. Ničkolikokrat ste že slišali za pingpongdiplomacijo, skorajda neverjetno pa je dejstvo, da bo svetovno prvenstvo v Teksasu prvo, ki ga bodo v namiznem tenisu priredile Združene države Amerike. Obenem se bo v celotni zgodovini tega športa šele drugič zgodilo, da prvenstvo ne bo v Aziji ali v Evropi.

Eni naklonjeni spremembam, drugi ne
Velika želja po prepoznavnosti discipline prinaša obilo sprememb, ki jih kar lepo število držav članic ne podpira. Ene so celo tako zelo proti, da niti nočejo organizirati večjih mednarodnih turnirjev. Tako že lep čas ni bilo Odprtega prvenstva Nemčije, Švedske, Poljske – stalnic v namiznoteniškem koledarju vse do leta 2019. Spet drugi, ki morda vidijo malo naprej, opozarjajo privržence klasičnega, če si sploh še predstavljajo, da bi se namizni tenis še vedno igral do 21. točke v vsakem nizu. Tudi sprememba v materialu žogic je prinesla ogromno revolucijo, ki je že zdavnaj pozabljena. In turnirji, ki so zdaj izpeljani, so nova stvarnost. Gledalci namreč vedno in na vsakem turnirju želijo videti le najboljše.

Ob Jorgiću kmalu še Kožul?
V Houstonu bo prvič tako tudi na velikem tekmovanju. Žal zato tam slovenskih igralk ne bo. Močno pa me skrbi, da se ne bi na koncu v tej elitni druščini znašel le Darko Jorgić. Sploh, če Deni Kožul ne bo čim prej zmogel odločnega koraka vsaj do 70. mesta na svetu. Preboj prek niže rangiranih tekmovanj pa bo še zahtevnejši, enako drag, najbrž pa s precej nižjimi nagradnimi skladi. Povabil prirediteljev, ki so bila dva tedna na voljo v Laškem, pa seveda ne bo.