"Vzpon na Everest danes ni več alpinizem, ampak visokogorski turizem. Takih odprav je 99 odstotkov. Prav v teh dneh je samo na nepalski (južni) strani 25 odprav, ki poskuša doseči vrh gore po najlažji smeri, po smeri prvopristopnikov. Pravega alpinizma je tam zdaj zelo malo," je za MMC povedal Štremfelj, ki je 13. maja leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom na 8848 visoki Mount Everest priplezal po izjemno zahtevnem zahodnem grebenu. Na strehi sveta je bila takrat prvič jugoslovanska zastava.

Zlati cepin za južno steno Kangčendzenge
Andrej je bil blizu zvezd tudi leta 1990, ko sta z ženo Marijo postala prvi zakonski par, ki je osvojil Everest. Je kakšna posebna razlika, če plezaš v navezi z žensko? "Ne vidim posebne razlike. Prav tako je treba plezati, isto nositi s seboj. Edina razlika je bila, da sva takrat plezala po normalni smeri iz Nepala, ki je bistveno lažja." Leto pozneje je za vzpon na tretji najvišji vrh sveta Kangčendzengo (8.586 m) prejel najprestižnejše alpinistično priznanje, zlati cepin.

Za vsak korak je treba napeti moči
Profesor športne vzgoje na srednji lesarski šoli v Škofji Loki pravi, da mu je bilo pred 30 leti najtežje zadnji dan, priti na vrh in sestopiti. Na odpravah so mu bile sicer vedno najbolj zoprne tiste ure, ki jih moral brezdelno prečepeti v šotorih. Očitno je to še težje, kot garati za vsak meter nad 8.000 metri, kjer je kisika trikrat manj kot na običajnih višinah. Kakšen napor je to? "Težko je dojeti, koliko časa človek potrebuje, da premaga vsak meter. Takrat smo imeli stare kisikove jeklenke, s katerimi smo plezali od tabora pet naprej. Ena jeklenka je tehtala sedem kilogramov in pol. Dve si potreboval za priti na vrh, torej 15 kg. S takšno težo v nahrbtniku se je na tej višini zelo težko že premikati, kaj šele plezati, tako kot sva morala z Nejcem."

T. O.