Od ustanovitve Mednarodnega olimpijskega komiteja leta 1894 je Thomas Bach šele deveti predsednik, papežev je bilo v tem času že enajst. Krovna športna organizacija je za mnoge še bolj konservativno združenje, tokratna predsedniška bitka pa je bila, tako kot večina pred njo, vnaprej odločena.

Nemec Thomas Bach se je kot renomiran lobist že v prvem krogu približal zahtevani večini glasov, a najbrž se ne bi spodobilo, da bi zmagal ekspresno. V drugem krogu je bilo že vsega konec. Eden najtesnejših sodelavcev dosedanjega predsednika Belgijca Roggeja se je povzpel na olimpijski prestol. Bach je tudi uradno postal eden najpomembnejših zemljanov. Nič čudnega, da je nemška politična elita njegovo izvolitev označila celo za zgodovinsko.

Zmage Thomasa Bacha, na mednarodni ravni zagrizenega borca proti dopingu, ni mogel preprečiti niti razkriti dopinški škandal iz zahodnonemške športne preteklosti niti njegovo domnevno prevarantstvo na začetku uspešne športne kariere, ko naj bi z mokro rokavico onemogočal pravilno delovanje sistema za točkovanje na sabljaških tekmovanjih. Bil je olimpijski in svetovni prvak v floretu.

Le nekaj dni pred volitvami je Bacha v intervjuju za švicarski radio oblatil tudi eden njegovih evropskih protikandidatov Denis Oswald, ki ga je obtožil, da je preveč odvisen od posameznih interesnih skupin znotraj MOK-a in da svoj športni položaj izkorišča samo za materialno korist. Oswalda je zaradi tega okarala etična komisija, med prvim in drugim krogom volitev pa naj bi ga poskušali celo prepričati v odstop iz predsedniškega boja. Ni skrivnost, da je Oswald namigoval na Bachovo veliko prijateljstvo s kuvajtskim šejkom Al Sabahom, še enim izmed tistih članov gibanja, ki vladajo v senci. Al Sabah je Tokiu iz ozadja priboril glasove za zmago v bitki za olimpijske igre 2020, v Buenos Airesu pa je kljub pravilom priznal, da lobira tudi za Bacha.

Belgijski kirurg Rogge je na čelo olimpijskega gibanja prišel brez temne preteklosti, veljal je za kandidata, ki bo olimpijske igre vrnil športu, a se je lahko po dvanajstih letih vladanja pohvalil le s tem, da je mednarodni olimpijski komite povečal denarne rezerve z 200 milijonov na skoraj milijardo ameriških dolarjev. Od Bacha, ki bo v vlogi predsednika odprl igre v Sočiju čez pol leta, lahko pričakujemo podobno in najbrž bo mogoče že v naslednjih osmih letih, kolikor bo trajal njegov prvi mandat, gotovo izdatno vrnil uslugo bogatemu šejku.