Miha Žibrat je bil od leta 2015 odgovorni urednik športnega programa na TV Slovenija. Jeseni bo izpolnil vse kriterije za upokojitev, vendar verjame, da bo še dobil priložnost za delo na nacionalni televiziji. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanič
Miha Žibrat je bil od leta 2015 odgovorni urednik športnega programa na TV Slovenija. Jeseni bo izpolnil vse kriterije za upokojitev, vendar verjame, da bo še dobil priložnost za delo na nacionalni televiziji. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanič

Trudimo se tudi, da spet dobimo prenose državnega prvenstva v nogometu in smo na dobri poti.

Na prizorišču je spremljal kar 15 olimpijskih iger, prvič pa je bil pod petimi krogi leta 1980 v Moskvi, ko sta si sobo delila z Markom Rožmanom. Žibrat upa, da bo lahko pomagal tudi pri olimpijskih igrah leta 2020 v Tokiu. Foto: Televizija Slovenija

Ko sem bil predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije in smo hodili po kongresih po vsem svetu, sem spoznal, da ima naša televizija skoraj največ športa v primerjavi z drugimi javnimi televizijami. Rad bi videl nekoga, ki lahko trdi, da ima kakšna druga nacionalna televizija več športa kot TV SLO.

Mateja Svet
Alpska smučarka Mateja Svet, ki je bila leta 1989 svetovna prvakinja v slalomu in rekordnih sedemkrat najboljša športnica Slovenije, je smučala v časih, ko je tekme prenašal Miha Žibrat. Še vedno sta v stikih, Žibrat ji je pred tremi meseci, ko je gostovala v oddaji Od blizu, poslal SMS, da je bila zelo prijetna sogovornica Vesne Milek. Foto: BoBo

Niti enkrat nisem spil piva pred prenosom. To ne gre skupaj. Že tako govorimo neumnosti, kaj šele, da bi prej spil pivo. Po prenosu pa z lahkoto.

TV-pravice za Ligo prvakov so dražje kot za olimpijske igre, poleg tega je z oglasi skoraj nemogoče iztržiti toliko, da ne bi bilo izgube. Foto: Reuters

Samo dretje je pogosto odveč. Vsaj za moj okus. Z dretjem pride tudi večja količina govorjenja. Vsaj meni se zdi nesmiselno preveč govoriti. Nismo radio, imamo sliko, kjer je tudi vedno več statističnih podatkov. Količina govorjenja pri reporterjih se mi zdi preobširna. Pravim, da se s količino govorjenja količina neumnosti poveča s kvadratom! Mislim, da to ni daleč od resnice.

V dolgoletni karieri športnega reporterja je Žibrat spremljal številne športe, največkrat alpsko smučanje in košarko, komentiral pa je tudi kegljanje in balinanje. Debat, v katerih športih je težje uspeti, ne mara in pravi, da je treba v vsakem športu garati po cele dneve, če želiš postati svetovni prvak. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanič

Po stroki je najtežje dobro komentirati atletiko, ker imaš več prizorišč in moraš vse slediti. Posamični športi so težji za komentiranje kot kolektivni. Več moraš spremljati, več moraš vedeti.

65-letni Miha Žibrat je že več kot 40 let nepogrešljiv del športne redakcije TV Slovenija. Poznamo ga predvsem kot dolgoletnega reporterja tekem ženskega alpskega smučanja in košarke. Od leta 2015 je bil odgovorni urednik športnega programa na nacionalni televiziji. Z Žibratom smo se pogovarjali o tem, ali TV Slovenija v boju za prenose res pogosto potegne kratko, zakaj je bilo lansko prvenstvo v košarki na komercialni televiziji in kakšno je delo TV-reporterja.


Mesto odgovornega urednika ste prevzeli leta 2015. Kaj ste kljub omejenemu proračunu dobrega naredili za gledalce?
V teh letih smo dobili pravice za olimpijske igre v Pjongčangu in Tokiu, v naslednji sezoni se vrača Evropska liga v nogometu, imamo svetovno prvenstvo elitne skupine in divizije I v hokeju, podpisali smo dolgoročno pogodbo za vse zimske športe, na začetku mandata smo imeli tudi evropsko prvenstvo v odbojki, na katerem je Slovenija osvojila srebrno medaljo. Imamo prenose največjih tekmovanj v judu, kar morda nekomu ni atraktivno, a vendarle Slovenci v tem športu dobivamo medalje. Prenašamo evropska in svetovna prvenstva v atletiki, kraljici športov, pa plavanju, enako velja za kajak-kanu, umetnostno drsanje ... Trudimo se tudi, da spet dobimo prenose državnega prvenstva v nogometu in smo na dobri poti. Je pa tako, da vlada neko prepričanje, da TV Slovenija le izgublja prenose, kar ni res. Žal si gledalci zapomnijo le tisto, kar izgubimo, ne tistega, kar dobimo.

Tu verjetno mislite predvsem na lansko evropsko prvenstvo v košarki ...
Seveda, vsi so si zapomnili to prvenstvo, saj so bili naši zlati. Žal do pravic za prenose nismo mogli priti, ker se bile prodane pod mizo. V pogajanjih niti do zneska še nismo prišli.

Kritiki pravijo, da ste se prepozno odzvali. Je to res?
To ni res. Povedal sem že neštetokrat: zanimali smo se eno leto pred prvenstvom. Decembra 2016 smo pisali Fibi oziroma lastnikom pravic. Potrebovali so en mesec, da so odgovorili. S producentom sva bila tudi pri lastniku pravic v Beogradu, kjer so rekli, da so že sklenili posel in se niti nismo mogli pogajati. Skratka, prodano je bilo na način, kot se to ne dela.

Zakaj ste si želeli postati odgovorni urednik športnega programa, če ste vedeli, da ni denarja, da bi kar kupovali pravice za prenose?
Časi, ko je imela nacionalna televizija prenose vseh športov, so minili. To je bilo pred 20 in več leti, ko drugih televizij še ni bilo. Takrat smo imeli lahko res skoraj vse. Argument gledalcev, češ da plačujejo naročnino in jim moramo ponuditi vse prenose, ne zdrži več. Pravice za prenose so postale zelo drage, poleg tega RTV Slovenija ni le športni program. In ob televiziji imamo še radio in tako naprej. Se bo pa v prihodnosti zaradi omenjenega dviganja cen TV-pravic gotovo še zgodilo, da česa preprosto ne bomo mogli kupiti. Ko sem bil predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije in smo hodili po kongresih po vsem svetu, sem spoznal, da ima naša televizija skoraj največ športa v primerjavi z drugimi javnimi televizijami. Rad bi videl nekoga, ki lahko trdi, da ima kakšna druga nacionalna televizija več športa kot TV SLO.

Kakšne izzive ste še imeli na delovnem mestu?
Videl sem, da se da nekaj narediti, izboljšati prenose. V zadnjih treh letih smo začeli delati prispevke med in pred športnimi prenosi. Vedno tudi poskušaš dokazati, da nacionalna televizija še vedno zmore narediti bolje kot drugi. Mislim, da je TV SLO profesionalno še vedno na najvišji ravni med elektronskimi mediji. Omeniti moram tudi našo produkcijo, ekipa je bila na kar nekaj olimpijskih iger povabljena kot ena najboljših na svetu. To je izjemno priznanje.

Novinarji in reporterji so pogosto zelo samozavestni. Je težko krotiti ege v vaši redakciji?
To je posel, ki ga težko dokončaš. Neki mali egi smo vsi po vrsti. Kdor je prevelik, je pa res težko. Ker vidi le sebe in je najboljši na svetu in brez napak. Jaz pravim, da nihče ni brez napak!

Kdaj ste si zadnjič ogledali kakšno tekmo zase?
V živo, v dvorani, sem zadnje čase preredko. Pred enim tednom sem bil v Šenčurju (intervju smo opravili v petek, op. a.). Pred leti pa sem bil na vsaki tekmi Olimpije in Slovana.

Košarka je sploh vaš prvi šport, kajne? Ste jo kdaj igrali?
Nekaj malega sem poskusil. Včasih je bilo v Ljubljani polno klubov, Trnovo, Prule, Savsko naselje, Bežigrad, Zarja ... Poskusil sem, potem pa pravočasno spoznal, da nisem dovolj dober. Je pa ostala v meni ta ljubezen do košarke. Tudi prvi prenos je bil košarkarski. Sicer le en polčas. Takrat je bil urednik Marko Rožman in nisi mogel kar takoj pred mikrofon. Prenašal sem en polčas tekme Bosna - Partizan, leta 1978, drugega pa je delal Janez Češnovar. Takrat je igral Mirza Delibašić, fantastičen košarkar, meni eden najljubših.

Bosna je bila z njim prav v tistih časih evropski prvak, kajne?
Drži, leta 1979, ko je v finalu v Grenoblu premagala Emerson iz Vareseja. Žarko Varajić je dosegel 45 točk, Mirza Delibašić 30.

Dober spomin imate. Je bilo to včasih še posebej pomembno, saj ni bilo Googla, da bi se lahko pripravili za prenos?
Tega se ne da primerjati. V redakciji smo imeli časnike, številne tuje, Gazzetto dello Sport, L'Equipe, zuriški Sport, za ljubitelje atletike tudi Sport Echo iz nekdanje vzhodne Nemčije. Imeli smo številne zvezke, polne podatkov. Še danes imam spravljene in je to kdaj zanimivo pogledati. Vedno sem si pisal izide in strelce. Moj prvi šef je bil Marko Rožman in je bil znan po tem, da je bil natančen. Še danes pravim, da je bil edini, ki me je resnično kaj naučil.

Ste se ga bali?
Niti ne, v dobrih odnosih sva bila, pogosto sva bila tudi skupaj na smučarskih tekmah. Nisva govorila le o športu, tega imaš na koncu že polno glavo, govorila sva tudi o drugih stvareh, na primer o literaturi. Njegova najljubša tema so bile sicer znamke. Bil je zelo razgledan. Ko sva bila skupaj na olimpijskih igrah, mi je zjutraj ob sedmih naročil, kaj moram narediti. Zvečer sva se spet dobila, bila sva v isti sobi, rekel je le: si vse naredil? Nikoli mu nisem rekel, da česa ne bom naredil. Zakaj bi, saj sem imel veliko željo delati?

Poleti bo na TV Slovenija svetovno prvenstvo v nogometu. Kako določite komentatorja finalne tekme?
Finale enega prvenstva dela eden, drugega prvenstva drugi. Vsak pride na vrsto. Jasno, prvi pogoj je, da je dober.

Kaj je v karieri športnega reporterja največja čast? Komentirati finale svetovnega prvenstva v nogometu ali košarki?
Vsak bi lahko povedal svojo zgodbo. Nekdo bi rekel, da takrat, ko Slovenci zmagujejo, vsaj zame pa so olimpijske igre krona vsega skupaj. Tam moraš poleg izidov vedeti še kaj drugega. In to je bil zame vedno izziv. Pokazati moraš vsaj nekaj razgledanosti. Olimpijske igre so še vedno največji dogodek, čeprav je res, da nogomet spremlja več ljudi.

Mimogrede: se bo na TV Slovenija kdaj vrnila Liga prvakov?
Ne vem, je pa tako, da Liga prvakov stane več kot olimpijske igre.

In tega ni mogoče iztržiti?
Vprašajte marketing. Iztržiti toliko, da bi se pokrile TV-pravice, je do malega nemogoče.

Zakaj je pravice kupila komercialna televizija? Znajo narediti dobiček, ali pa gre le za prestiž?
Nedvomno gre za prestiž. Liga prvakov je tekmovanje, ki ga gledajo povsod.

Ste športni novinarji oziroma reporterji pod velikim stresom?
Kdor pravi, da ni, ne pozna dela ali pa nalašč govori, da je lahko. Vedno sem protestiral proti mnenju, da je lahko komentirati tekmo. Na vsako posebej se moraš pripraviti. Niti enkrat nisem šel nepripravljen pred mikrofon. In še vedno imaš rahlo tremo, dokler ne začneš prenosa. Pa sem jih naredil več kot 2.000. Minute pred začetkom vedno pomenijo manjši stres. Če ti je vseeno, ne more biti dober prenos. Ko padeš v igro in izustiš neprimerno besedo, je tudi stres. Na evropskem prvenstvu v košarki na Švedskem, ko je Slovenija igrala za nadaljnje tekmovanje z Izraelom in izgubila, mislim da za eno točko, sem zlomil vse kemične svinčnike. Če živiš s tem športom, moraš tudi pokazati nekaj čustev. Trudimo se sicer, da nismo navijaški, ampak - če igra Slovenija, mislim, da to ni nič narobe.

Za francoskega košarkarja Pietrusa ste v prenosu izjavili, da bi ga najraje kar na gobec. Najbrž ni bilo mišljeno tako grobo ...
To je bilo v Španiji na EP-ju. Seveda, ni bilo mišljeno tako nesramno. Takrat so te besede pač kar zletele iz mene. Dobro, da me ni slišal, ker je zelo močan fant. No, saj me ne bi razumel.

Ste morali kdaj izklopiti mikrofon, da ste si dali duška?
Tudi to se je zgodilo. K sreči sem mikrofon pravočasno izklopil.

Spijete kakšno pivo pred prenosom?
Niti enkrat. To ne gre skupaj. Že tako govorimo neumnosti, kaj šele, da bi prej spil pivo. Po prenosu pa z lahkoto.

Ste imeli kdaj tremo, preden ste se pogovarjali z znano osebnostjo?
Morda le enkrat. Ko sem delal pogovor z Rudijem Tomjanovichem, takrat trenerjem Houstona. Prišel je v Tivoli, ravno takrat je bil prvak Lige NBA, ko je Houston premagal Orlando s 4:0. Bil sem tudi tam, to je bilo edinkrat, da smo v živo spremljali NBA na TV Slovenija.

Številne sokomentatorje ste imeli ob sebi, prave športne legende ...
Veliko jih je bilo. Pri košarki Peter Vilfan, Janez Drvarič, pred 30 leti tudi Ivo Daneu, nazadnje pa Roman Horvat. Pri smučanju nekajkrat žal pokojna Nuša Tome, pa Nataša Bokal, Bojan Križaj na SP-ju 1989... Zdaj je sokomentatorjev več in so dobri, zelo strokovni. Mislim, da smo dobro naredili ta izbor. Dva glasova je tudi lažje poslušati kot enega. Če imaš pravega strokovnjaka, je to samo obogatitev prenosa.

V 80. letih ste spremljali kariero Mateje Svet ... So to v vaši karieri eni najlepših spominov?
Seveda. Predvsem so bili to tudi prvi slovenski smučarski uspehi. Delal sem tudi zmago Bojana Križaja v Kitzbühlu, ko Marko Rožman ni mogel. Sem bil pa resda zraven bolj pri ženski smučariji.

Ste poznali vse zakulisje?
Vsega nikoli ne veš, čeprav smo se veliko družili s smučarji. Bolj pristno vzdušje je bilo takrat, skupaj smo bili tudi v hotelih. Takrat ni bilo vse na tako profesionalni ravni. No, na treningih so garali ravno tako kot danes, ni pa bilo denarnih nagrad. Mateja Svet ni zaslužila praktično ničesar, čeprav je bila najboljša na svetu.

Ste gledali oddajo Od blizu, v kateri je Vesna Milek gostila Matejo Svet?
Sem.

Mateja Svet kot da ni želela razkriti pravega vzroka, zakaj je tako zgodaj končala kariero. Veste vi kaj več?
Ne, nič več ne vem, kot je povedala v oddaji. Je bila pa Mateja zelo simpatična, kot vedno. Poslal sem ji tudi SMS, da je bila prijetna. V oddaji je sicer izjavila, da ni za pred kamero, pa se je izkazalo, da se moti. Še kako dobra je pred kamero!

Imate številne telefonske številke znanih športnikov. Kolikim voščite za novo leto?
Kaj pa vem ... morda desetim.

Bi koga izpostavil?
V zadnjih letih sva prijatelja z Romanom Horvatom, s katerim sva vrsto let delala košarkarske prenose. Sem se pa vedno razumel s športniki, nobenih sporov ni bilo. Niso imeli pripomb, razumeli so tudi, da moraš biti kdaj kritičen.

Vaš hobi je gobarjenje. Sta z Romanom Horvatom že kdaj oprezala za jurčki?
Dogovarjava se, da bi šla, ker tudi on rad nabira gobe. Sicer pa pride pogosto na RTV na obisk, greva na kavo in klepetava, super družba.

Roman Horvat je sicer končal kariero, pa vseeno: je lahko novinar prijatelj s športnikom? Njegovega dela potem ne more več kritično ocenjevati ...
To je lahko res in zna biti nevarno. Če si nekomu preblizu in že na osebni ravni, ga v prenosu težko kritiziraš. Malo distance moraš držati.

Številni športni reporterji, predvsem na komercialnih televizijah, v prenosih kričijo in celo tulijo. Se vam zdi to moteče?
To ni moj slog. Samo dretje je pogosto odveč. Vsaj za moj okus. Z dretjem pride tudi večja količina govorjenja. Vsaj meni se zdi nesmiselno preveč govoriti. Nismo radio, imamo sliko, kjer je tudi vedno več statističnih podatkov. Količina govorjenja pri reporterjih se mi zdi preobširna. Pravim, da se s količino govorjenja količina neumnosti poveča s kvadratom! Mislim, da to ni daleč od resnice.

Katera je največja napaka, ki ste jo naredili?
Hm, kar precej jih je bilo (dolgo razmišljanje) ... Vem, da je bilo alpsko smučanje in sem prehitro razglasil zmagovalko. Pa ne vem, katera tekma je bila. Z glavo sem skoraj butal ob zid komentatorske kabine.

Kaj je najtežje komentirati? Morda nogomet, ker navijači vse vedo?
Po tem merilu sodeč, da, če gledamo na nogomet kot samo stroko, pa ne. Po stroki je najtežje dobro komentirati atletiko, ker imaš več prizorišč in moraš vse slediti. Posamični športi so težji za komentiranje kot kolektivni. Več moraš spremljati, več moraš vedeti. Lahko se tudi ne dogaja nič, pri moštvenih športih pa je vedno neka dinamika.

Ste sploh kdaj komentirali nogomet?
Nikoli in niti nisem imel želje. Najbrž eden redkih v tej redakciji!

Kaj pa kakšni športi, ki so redko na televiziji?
Enkrat smo prenašali balinanje iz Kranja, evropsko prvenstvo. Moral sem se bolje pripraviti kot na košarko ali smučanje. Na koncu se mi je zdelo zelo zanimivo. Eni pravijo, da balinanje ni pravi šport, ampak - ti športniki ravno tako garajo kot drugi športniki. Prenašali smo celo kegljanje, ko je bilo svetovno prvenstvo v Ljubljani, pa še kaj bi se našlo.

Ko pravite, da balinarji ravno tako garajo za uspeh, sva že pri večnih debatah. Je težje biti najboljši nogometaš na svetu ali svetovni prvak v veslanju, balinanju ...
Te debate so nepotrebne. Nobenega športa ne bi izpostavil, da je pomembnejši od drugega. Če hočeš biti prvi na svetu, moraš pri vsakem športu trenirati po cele dneve in jaz vse te športnike zelo cenim.

Trg pa vendarle vrednost odličnega nogometaša oceni na desetine milijonov evrov, medtem ko balinar z denarnimi nagradami ne bo mogel spodobno živeti ...
Trg je pa nekaj drugega - ima rad spektakel. Ni nagnjen k temu, da se gleda judo tri ure. Pa čeprav so naši med najboljšimi na svetu. Ljudje imajo raje nogomet, košarko, kjer je dinamika. Ne bom rekel, da ima trg raje gladiatorske igre, ampak nekaj tega tudi je. Tam, kjer je več neposrednih spopadov, je bolj zanimivo, kot če sta v ringu le dva.

Jeseni greste v pokoj, ampak - še vedno bi radi pomagali športni redakciji. Vas mika tudi Tokio 2020?
Me mika. Upam, da me ta želja ne bo nikoli zapustila. Jeseni se bom sicer upokojil, toda - če bodo mislili, da lahko koristim tej redakciji, tej hiši, bom rade volje pomagal.

Biti športni novinar, to pomeni tudi način življenja. Se strinjate?
To je res, pa čeprav se sliši kot floskula. Težko se odvadiš. Že žena me ima dovolj, ker moram košček športa pogledati vsak dan. Malo obsedenosti je. Ne predstavljam si, da ne bi vedel, kakšen je bil včeraj izid med Petrolom Olimpijo in Šenčurjem. Ni variante.

Se z ženo kdaj skregata, ker bi šla ona rada na izlet, vas pa mika ogled tekme na televiziji?
Ne ne, nimam teh težav.

Je pa najbrž stresno tudi delo odgovornega urednika?
Tudi. Skrbeti moraš, da oddaje in prenosi tečejo tako, kot morajo. In moraš biti natančen. Če je napisano, da se prenos začne ob 11.55, se začne takrat, ne ob 12.00. Poleg tega je še veliko papirnega dela, ki ga jaz ne maram preveč, pa ga moraš opraviti. Precej ljudi je, honorarni, redno zaposleni, produkcija ... gledati moraš, da vse deluje. Koliko mi je uspelo, naj pa povedo drugi.

Sodelavci predvsem pravijo, da niste konfliktni, da niste žleht!
Zakaj bi bil? Najlažje je nekoga nekam poslati. Težje se je potem opravičiti. Nikoli mi ni dišalo, da se bom tu usedel in se delal, da sem genij, ki ve vse. Vedno sem imel odprta vrata. Kdor je kaj želel, je lahko prišel.

Kdaj je lahko odgovorni urednik zadovoljen s svojim delom oziroma delom redakcije? Ko vas gledalci hvalijo po elektronski pošti, ko kaj dobrega reče generalni direktor RTV-ja ...?
Teh 'mailov' gledalcev je malo. Slovenci raje bentimo, kako je vse najslabše na svetu. No, nekaj jih vendarle tudi pohvali tvoje delo. V vseh teh letih, si domišljam, da sem dobil občutek, kdaj je kaj dobro narejeno in kdaj ne. In kadar sem imel zvečer občutek, da je bilo vse profesionalno narejeno, sem bil zadovoljen. Ne, če me je pohvalil generalni direktor. Seveda je tudi to v redu in dobrodošlo, ampak - ni prvo merilo.

In, ste šli zvečer pogosto z dobrimi občutki spat?
Da, neprimerno večkrat sem bil zadovoljen kot ne. Sicer bi bil zdajle obupno neprespan.

Trudimo se tudi, da spet dobimo prenose državnega prvenstva v nogometu in smo na dobri poti.

Ko sem bil predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije in smo hodili po kongresih po vsem svetu, sem spoznal, da ima naša televizija skoraj največ športa v primerjavi z drugimi javnimi televizijami. Rad bi videl nekoga, ki lahko trdi, da ima kakšna druga nacionalna televizija več športa kot TV SLO.

Niti enkrat nisem spil piva pred prenosom. To ne gre skupaj. Že tako govorimo neumnosti, kaj šele, da bi prej spil pivo. Po prenosu pa z lahkoto.

Samo dretje je pogosto odveč. Vsaj za moj okus. Z dretjem pride tudi večja količina govorjenja. Vsaj meni se zdi nesmiselno preveč govoriti. Nismo radio, imamo sliko, kjer je tudi vedno več statističnih podatkov. Količina govorjenja pri reporterjih se mi zdi preobširna. Pravim, da se s količino govorjenja količina neumnosti poveča s kvadratom! Mislim, da to ni daleč od resnice.

Po stroki je najtežje dobro komentirati atletiko, ker imaš več prizorišč in moraš vse slediti. Posamični športi so težji za komentiranje kot kolektivni. Več moraš spremljati, več moraš vedeti.